Konkurenca je povsod dobra, vendar mora prinesti korist uporabnikom, kar pa je v sedanjem sistemu nemogoče. Ugotoviti je treba, da smo ob uveljavitvi dodatnega zavarovanja naredili kapitalno napako in vzeli novo (staro) izhodišče, kot je veljalo takrat, ko smo še živeli za železno zaveso, kot ji pravijo nekateri. Zakaj?
Pred dobrimi 25 leti je bilo denarja dovolj, ni bilo čakalnih vrst, gradili smo zdravstvu namenjene objekte, dohodki osebja so bili primerljivi, sistem pa je bil tudi mednarodno ugleden. Denar, zbran namensko v zdravstveno blagajno, pa se je začel nenamensko prerazporejati in vse manj ga je ostajalo za osnovni namen. Takratno vodstvo je ugotovilo, da je krivda v preveliki porabi zdravil, pa so uvedli participacijo, ki ni prinesla pozitivnih sprememb, in prišlo je do dodatnega zavarovanja, ki ga je na začetku opravljal ZZZS z enakim režijskim kadrom. Potem pa je prišlo do prenosa na novoustanovljeno Vzajemno. Od tedaj gre vse navzdol. Vzajemna je dobila pripravljeno vso organizacijo, na novo zaposlene, objekte v lasti ali najemu, nadstandardni vozni park, visoke osebne dohodke, zlasti vodilnih, visoke odpravnine, poviševanje premij in ustvarjanje dobičkov. Ostalo je še dovolj denarja za veleplakate, drugo propagando, skupaj z nakupi zemljišč na Hrvaškem, in pod preprogo pometena dvomljiva dejanja.
Vse to bi lahko opravili brez dodatno zaposlenih, če bi se vrnili na prvobitni sistem odstotnega odtegljaja in ga po potrebi kje dopolnili. Drugi dve zavarovalnici, ki sta vključeni v dodatno zavarovanje, bi svoje zaposlene prerazporedili na prejšnja delovna mesta, od koder so prišli iz notranjih prerazporeditev.
Parlament naj prejme sklep o ukinitvi dodatnega zavarovanja in naj ga ne skrbi brezposelnost 370 zaposlenih v Vzajemni. Ugotoviti je treba, da je bilo dodatno zavarovanje na sedanji način zgrešeno in je zanj zapravljenega mnogo več denarja, kot ga manjka v zdravstvu.
ZZZS naj centralno kupuje z javnimi razpisi vse potrebno za zdravstvene ustanove, saj je v končni fazi tudi plačnik (pre)drage opreme in potrošnega materiala.
Mako Kožar, Male Lašče
