Zakaj, torej?

Eden izmed razlogov je verjetno ta, da velike pisarne veliko zaposlujejo. Tudi pravniki smo ljudje in moramo od nečesa živeti. A če bi bile plače edini razlog, bi mladi pravniki te pisarne jemali kot vmesno postajo na poti v manjšo pisarno, gospodarstvo ali javni sektor, vendar večinoma ni tako. Naslednji razlog je morda ta, da velike pisarne več plačajo. To ni vedno res, pa še takrat, ko je, je verjetno, da dejansko urna postavka ni nič višja kot na primer v službah v javnem sektorju, ki zahtevajo enako ali celo nižjo izobrazbo. Če je ura plačana enako in v veliki pisarni delamo več ur, bo priliv na bančni račun res večji, zato pa bo zmanjkalo časa, v katerem bi lahko v zaslužku resnično uživali.

Če trenutni zaslužek ni razlog, potem je to morda lahko vsaj bodoči? V večjih pisarnah je več prostora za napredovanje, z napredovanjem pa pridejo višji zaslužki. Vendar ali bomo zares napredovali, je vprašljivo. Lahko se pojavi bolezen, odločitev za zamenjavo službe ali pa naši rezultati enostavno niso dovolj dobri. Napredovati ne more vsak, vplačevati v negotovo bodočo pozicijo pa je tako kot igrati loto. Pri slednjem v zameno za možnost dobitka vplačamo evre, pri prvem pa čas. To je čas, ki vključuje rojstne dneve prijateljev, smučanja z dekletom, otrokove prve korake. Morda je verjetnost napredovanja višja kot verjetnost loterijskega dobitka, a igra na srečo je igra na srečo, boljšim kvotam navkljub.

Ko se nama je razpletel jezik, sva prišli še na eno idejo. Kaj, če bi vprašanje postavili tako: »Kaj večina ljudi v naši družbi sprejema kot avtoriteto?« Pri avtoritetah pomislimo na Gandija, starše ali profesorje, a pojem gre razumeti širše. Avtoriteta je priznanje družbe, da delati veliko pomeni, da smo pomembni, da poznamo pomembne ljudi, da živimo pomembno življenje. Če nas nekdo pokliče v soboto ob enajstih zvečer, smo očitno nepogrešljivi. Avtoriteta je percepcija družbe, da veliko razumemo, da je to, kar razumemo, pomembno. Avtoriteta je odobravanje, ki ga družba izkazuje hitrosti in bleščicam, letališčem ob sončnem vzhodu in luksuznim hotelskim posteljam za zaslužen počitek. Vsa ta priznanja si želimo. Zakaj že?

Krivce lahko iščemo vsepovsod, od Hollywooda do individualistične kulture, kjer je kliše najhujši greh. A preden iztegnemo kazalec v svet, se velja spomniti, da kultura ne obstaja v vakuumu. Kot družba in kot posamezniki kulturo ustvarjamo; obstoječo lahko utrjujemo ali spreminjamo. Odobravanje neprespanih karakterjev, ki opolnoči na pisarniških balkonih pijejo viski, je utrjevanje. Laskanje našim prijateljem, ki so se zaposlili pri znanem imenu, je utrjevanje. In končno, sodelovanje v takem sistemu je njegovo utrjevanje. Vsak v nedeljo sprejeti klic, vsaka pred spanjem prebrana e-pošta, vsaka neplačana nadura je dejanje, ki krepi sistem. Seveda lahko rečemo, da tega nočemo in da bomo le še odplačali kredit. Da to počnemo, ker to počnejo vsi. Da niti ni tako grozno. Lažemo sebi, lažemo svetu. Ali pa pogumno priznamo, da imamo radi drage stvari. Tako in tako sistemu za naše motivacije ni mar. Vseeno mu je, če se mu klanjamo ali nanj pljuvamo, če blestimo ali se pod njim sesuvamo. Z vsakim dejanjem, ki je onkraj naših delovnopravnih obvez, ga utrjujemo, legitimiramo in, ključno, perpetuiramo. S tem zanj postajamo sokrivi.

To ne velja le za pravnike. Bančniki, zdravniki in celo michelinski kuharji delajo preveč. Nekateri zaradi pritiskov ne vidijo izhoda in si vzamejo življenje. (Sistem ne opazi.) Drugi, vsaj navidez večina, pa ta stres prenašajo: na tiste ob sebi in pod sabo. »Če delam jaz, naj dela še on.« Beda ljubi družbo in skrbnostni pregled ne čaka. A to, kar bi morali zares pregledati, pa raje pustimo, da se razrašča kot pošast iz filma Evolucija, je naše odobravanje sistema, ki zaničuje vse, kar ga ogroža, vse, kar je sproščeno, lepo in srečno. Recimo temu avtoriteta sladoleda na Iliriji. Dobra novica je, da lahko avtoritete za zdaj še svobodno izbiramo. Vsak dan in z vsakim dejanjem.

Špela Kunej, Ljubljana