Glavni razlog za spremembo politik tiči v izboljšanju razmer v realnem gospodarstvu. Spodbudna gospodarska rast, odlične ankete gospodarskega zaupanja (PMI) dajejo nekakšno zagotovilo, da se bo že zdaj relativno nizka brezposelnost še naprej zniževala. Manjkajoča kazalnika v trenutni sliki sta inflacija in rast plač, ki še zaostajata za pričakovanji in željami centralnih bankirjev. A če se po revalvaciji plač sindikata IG Metall s kovinsko panogo v Nemčiji dan pozna, bi morali v prihodnosti videti tudi cenovne pritiske.
Toda dobra novica za gospodarstvo ni nujno pozitivna za finančne trge. Včasih se celo zdi, da živita omenjena trga v vzporednih svetovih. Najboljši primer so ravno odkupi obveznic na trgu centralnih bank. Slabše ko so bile razmere v realni ekonomiji, večji je bil paket stimulacij. Povedano z drugimi besedami, centralna banka je dala na trg večjo likvidnost. To pa je omogočalo rasti tečajev na borzah. Želja je bila, da bi se optimizem s finančnih trgov prelil v realni sektor in s tem okrepil trošenje potrošnikov ter zagnal investicijski cikel.
Dilema okrevanja zunaj bolnišnice pa ostaja. Ali bo realna ekonomija podpirala zgodovinsko draga vrednotenja na kapitalskih trgih? Kakšen vpliv bodo imele višje obrestne mere na bazično vrednotenje delnic? Še več, v Ameriki je prišlo do zamenjave na vrhu Feda in ni še jasno, ali bo novi guverner Jerome Powell nadaljeval politiko predhodnikov. Vsa ta vprašanja odpirajo vrata večjemu gibanju tečajev.
Tako ne preseneča, da sta pod pritiskom večje volatilnosti kapitulirala dva pasivna sklada ETN, ki sta stavila na njen nižji nivo. Menim, da se s tem finančni trg normalizira, korekcije pa bodo spet postale del normalnosti. S tem se bo sedaj razbita enačba tveganja in donosa spet vzpostavila. To pa bo aktivnemu vlagatelju znova odprlo vrata novih priložnosti.
