V Ljubljani je težko dobiti turško kavo. Turško kavo, ne bosanske kave. Med seboj se razlikujeta v drobnih podrobnostih v kuhanju in strežbi. Še zlasti pa prava turška kava ni to, kar si kuhamo doma v emajlirani džezvi, zlivamo v velike skodelice in srkamo obilno zalito z mlekom.
Tako kot imajo Japonci svoj čajni obred, imajo Turki svoj obred kuhanja in pitja kave. Če kaj, potem Turki res znajo skuhati kavo, saj to počnejo že od 16. stoletja, ko je kava iz Jemna prišla v Istanbul in nemudoma postala modna pijača. »Sprva so jo pili le na dvoru sultana Sulejmana. Leta 1555 so odprli prvo kavarno v Istanbulu,« je razložil Akin Atay, ki v Ljubljani v svoji turški trgovini na Dunajski cesti strankam kuha pravo turško kavo v znamenje prijateljstva. Kajti turški ljudski pregovor pravi, da skodelica kave zapečati 40 let prijateljstva med tistimi, ki jo pijejo.
Mrzla voda, vroče skodelice
Če mislite, da se turško kavo skuha tako, da v kipečo vodo vsujete pet žlic kave in jo trikrat zavrete, se motite. Gospod Atay jo kuha v vročem drobnem pesku z obale. »Pesek se segreje na okoli 300 stopinj. Lahko ga segrejete tudi manj, odvisno, koliko časa želite kuhati kavo,« je razložil in dodal, »ogenj štedilnika je za kavo premočan. Na kavo morate paziti kot na dojenčka. Do kave morate biti nežni, da dobite najboljši okus.«
Nato je s skodelico izmeril, koliko vode potrebujete: »Vedno uporabite hladno vodo. Za vsako osebo ena skodelica in na koncu v džezvo dodate še četrtino skodelice.« Vodo vlijete v džezvo in vmešate kavo. V mrzlo vodo, seveda. Tu se lahko odločite, ali boste skuhali močno ali lahko kavo. Za lahko do srednje močno kavo vmešate žličko in pol kave na skodelico vode, za močno dve žlički. Nato se odločite, ali boste sladko ali nesladko kavo. »Ko naročite kavo, morate to povedati. Če želite grenko kavo, naročite sade, za srednje sladko orta, za zelo sladko šekerli. Srednje sladka kava pomeni, da na skodelico kave vmešate pol žličke sladkorja, sladka pa celo žličko,« je razložil, medtem ko je v džezvi mešal kavo. Potem vse skupaj postavite na vroč pesek in čakate. »Kava ne sme zavreti,« je opozoril. Medtem morate segreti skodelice. Seveda gre za majhne skodelice, imenovane fildžan. Segrejete jih tako, da vanje vlijete vročo vodo. Kava je kuhana, ko se pena, ki nastane ob kuhanju, začne rahlo premikati: »Pena je zelo pomembna, to da pravi okus kave. V skodelici mora biti vsa pena, zato si lahko pomagate z žličko.« Kavo postrežejo z lokumom in kozarcem vode. »Preden spijete prvi požirek kave, morate narediti požirek vode. Le tako lahko okusite poln okus kave,« me je opozoril gospod Atay. Kave v skodelici tudi ne smete mešati in jo morate piti vročo.
Kava s soljo za ženina
Kar pomeni, da je mit, da Turki sedijo uro dolgo v kavarni z eno skodelico kave. Ne, to počnejo s čajem. Kulturni pomen kave v Turčiji pač presega posedanje v kavarni. »Večinoma pijemo čaj, kava je res za posebne priložnosti. Recimo ob poroki, ko pride ženinova družina na dom nevestine, mora bodoča nevesta skuhati kavo, da se vidi, ali je dobra gospodinja. Hkrati nevesta v kavo ženinu primeša sol ali poper, in če kavo spije brez pomislekov, bo dober mož,« je razložil. Znanje kuhanja kave se prenaša iz roda v rod po ženski liniji: »Moja mama zna skuhati odlično kavo, tudi moja žena, zdaj pa to uči najino hčer.«
V različnih delih Turčije imajo različne navade pitja kave. Na vzhodu države, v okolici Urfe, jo imenujejo mira in jo pijejo tako, da si delijo isto skodelico, ki potuje iz rok v roke: »To povezuje vse, ki na tak način pijejo kavo. Kava je pri nas simbol prijateljstva. Če vas kdo povabi na čaj, je to nekaj vsakdanjega, če vas povabi na kavo, to pomeni, da vas ima za dobrega prijatelja.«
