O tem, kako mladi doživljajo prehod v novo življenjsko obdobje, smo se pogovarjali s psihologinjo mag. Ano Jano Šušteršič.

V podjetju Talents Management Institute, kjer deluje Šušteršičeva, iščejo prave ljudi za prava delovna mesta, iščejo talente in jih razvijajo. Pomagajo odkriti potrebe posameznika in njihove prave potenciale. Njihov moto je: »Predstavljajte si ljudi, ki ljubijo svoje delo.«

Koliko je bodoči dijak ali bodoči srednješolec pri 14 letih že zrel, da lahko odloča o samostojni poti šolanja?

Štirinajstletniki so v obdobju razvoja, ko se svojim staršem in avtoritetam najbolj upirajo. To je normalen razvoj, saj mora otrok narediti separacijo. Ne želi biti več sin ali hči gospe in gospoda Šušteršič, ampak želi biti Luka Šušteršič, sam svoj. Jeza je čustvo, ki pri tem pomaga. Vpliv staršev v tem obdobju je zaradi tega moten in lahko vpliva na njihovo presojo o nasvetih staršev. Sem spadata tudi šolanje in poklic. Veliko že vedo, vendar imajo tudi zelo veliko magičnih prepričanj, predstav o svetu, poklicih, življenju, ki niso realna in ne temeljijo na izkušnjah.

So pravzaprav v zelo težki situaciji, kar zadeva odločanje o njihovi prihodnosti. Nedvomno potrebujejo pomoč usposobljenih strokovnjakov in tudi pomoč staršev, vprašanje pa je, koliko so jo sposobni sprejemati od teh oseb. Potrebujejo pomoč strokovnjakov, ki niso samo karierni svetovalci, ampak razumejo tudi psihološke posebnosti tega razvojnega obdobja in znajo na pravi način predstaviti poklice, priložnosti, povezavo med osebnostnimi lastnostmi, sposobnostmi in poklicno motivacijo 14-letni osebi. Štirinajstletniku lahko pomagamo, da pride v stik s svojimi željami in da je dobro informiran o možnostih v realnem svetu. Skrbno pa moramo paziti na to, da dajemo čim manj nasvetov, ker ti sprožijo v njih odpor.

Na kakšen način se torej vpliva na bodočega dijaka?

Kot rečeno, imajo starši in učitelji bolj posredni kot neposredni vpliv. Ne morejo vplivati več z nasvetom, zapovedjo, temveč z informacijo in pravimi vprašanji. Najstnik mora sam priti do svojih sklepov. V tem obdobju so zelo pomembni tudi vrstniki. Po drugi strani, čeprav se zdi, da otroci staršev ne poslušajo, se še vedno močno naslanjajo nanje. Najstnik se včasih zdi popolnoma odrasel in samostojen, v trenutku stiske pa utegne biti kot mali otrok in se zateče k staršem. Starši imajo včasih žal tudi negativen vpliv, saj se otrok iz upora odloči ravno nasprotno, kot mu svetujejo starši. S svetovanjem torej kot starši ne pomagajo kaj dosti. Je pa za marsikaterega 14-letnika to edina informacijska točka, zato je izjemno pomembno, da tako starši kot tudi učitelji dajo najstnikom dovolj kakovostnih informacij o prednostih, slabostih, priložnostih, nevarnostih posameznih šol in poklicev ter s tem povezanih njihovih odločitev. Starši imajo velik vpliv, če ga znajo imeti. Prisila ali pretirana permisivnost delujeta slabo. Dober odnos, spoštovanje otrokovih posebnosti, talentov, želja, potreb, kakovostne informacije pa dobro. Otroku postavljajmo čim več vprašanj, ki mu pomagajo razumeti samega sebe, saj se še išče.

Na kaj naj bodo torej pozorni starši?

Starši naj bodo pozorni na otrokove talente, sposobnosti, motivacijo. Otroku naj pomagajo s tem, da ga spomnijo, kaj je delal, ko je bil star pet, šest let, kakšne igre je imel rad, je bil raje sam ali v družbi, je bil živahen ali miren, je bil prilagodljiv ali trmast, je rad risal, hotel igrati inštrument ali je raje tekal za žogo, je imel veliko ali malo energije, se je hitro učil, je razmišljal konkretno ali abstraktno in podobno. Vse to je treba znati umestiti v povezavo s prihodnjim poklicem in s tem povezano šolo. Ambicije staršev naj bodo usmerjene v to, da si otrok izbere šolo in poklic, v katerem bo lahko razvil in uporabil svoj talent, ne pa v to, kar oni mislijo, da je dobro, ali kar je všeč njim. Naj otrokom pomagajo pri pripravi za prihodnost. Poklici naših otrok še nastajajo, ne poznamo jih še, zato ni dobro, da svetujemo iz svojega modela sveta, s svojih podmen. Talente, sposobnosti in motivacijo lahko prepoznamo in razvijamo. Mnogo ljudi študira eno, opravlja pa poklic, ki ni neposredno povezan s študijem. Zelo pomembno je, da otrok v srednji šoli pridobi delovne navade in se ustrezno socializira. Ko otrok izbira šolo, je zato pomembno, da poznamo raven zahtevnosti te šole in socialno okolje.

Kaj pa, če otrok ne bo sprejet na želeno šolo?

Vsak človek mora imeti v življenju načrt A in načrt B. Samo tako lahko vedno zmaga. Poti do cilja je več. Bistveno je, da vemo, kdo smo, kaj radi delamo, kje je naša energija, kaj želimo doseči v življenju. Pred 30 leti si ni nihče predstavljal, da bo Ana Roš doživela takšno slavo kot kuharica. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo Mitja Sojer postal velik podjetnik »z navadnimi frizerskimi storitvami«. Danes sta vrhunska kreatorja in podjetnika.

Pred leti sem imela priložnost delati karierno svetovanje z mladenko, ki je želela vpisati študij medicine. Ker ni imela dovolj dobrega uspeha na srednji šoli, se ni mogla vpisati na študij. Prvo vprašanje je bilo, zakaj medicina? Ljudje gredo iz različnih razlogov na študij medicine, nekateri zaradi moči, drugi zaradi pomoči ljudem, tretji, ker jih zanima raziskovanje človeka, bolezni, četrti zato, ker je to ugleden poklic, peti zato, ker želijo biti najboljši in menijo, da je medicina ta pot. Ko vemo, zakaj, lahko iščemo alternative. Ljudem lahko pomagaš tudi kot medicinska sestra. Moč imaš lahko tudi kot sodnik. Najboljši si lahko tudi na tekmovanju, človeško telo lahko raziskuješ tudi kot biolog. Kaj je tisto, kar te žene? Prava vprašanja in dobro poslušanje, spremljanje 14-letnika so ključ.