Četrti februar 2018 je dan, ki bo pri moštvu Philadelphia Eagles za večno zapisan z zlatimi črkami, saj si je ekipa na ta dan v Minnesoti priborila svoj premierni naslov v dobi Super Bowla, pri tem pa je imel zelo pomembno vlogo 29-letni podajalec Nick Foles.
V Teksasu rojeni igralec si pred dvema letoma ni mogel niti misliti, da se bo kdaj znašel v tem položaju, ko je takrat ob odhodu iz St. Louis Rams premišljeval, ali naj pri 27 letih predčasno konča svojo kariero. Po dolgem premisleku se je odločil, da se ne bo vdal v usodo in bo igral naprej, kar se je izkazalo za zelo modro odločitev.
Ponovno sodelovanje z Reidom obudilo kariero
Nick Foles je svojo profesionalno kariero začel leta 2012, ko ga je v tretjem krogu nabora izbrala Philadelphia. Začetki so bili zelo obetavni, saj je v sezoni 2013 s klubom osvojil divizijski naslov, nato pa so v prvem krogu končnice izgubili proti New Orleansu. Nadaljevanje ni prineslo uspehov in Folesovo prvo obdobje pri Philadelphii se je končalo marca 2015, ko je bil poslan k St. Louis Rams. Tam se ni proslavil in je mesto prvega podajalca moral prepustiti Casu Keenumu, nato pa je klub za nameček na naboru leta 2016 izbral še enega podajalca Jareda Goffa. To je bilo znamenje za Folesa, da v klubu ne računajo nanj, zato se je julija 2016 odločil za odhod.
Teksašan se je nato znašel pred največjo odločitvijo v svoji karieri. Nadaljevati športno pot ali se upokojiti? Vzel si je nekaj dni za premislek in se po pogovoru z ženo Tori in drugimi člani družine naposled odločil, da sprejme ponudbo Kansas Cityja in znova zaigra pod vodstvom Andyja Reida, s katerim sta sodelovala že pri Philadelphii. »Vedno je verjel vame, ne glede na to, kako je potekala moja kariera. On me je izbral na naboru in pod njegovim vodstvom sem bil pripravljen poskusiti še enkrat. Če je bilo v meni še kaj veselja do igre, bi ga on lahko odkril. To mu je tudi uspelo,« je o ključnem obdobju v svoji karieri pojasnil Nick Foles.
Od rezervista do najkoristnejšega igralca
Foles je v Kansas Cityju vztrajal do marca 2017, nato pa se znova pridružil Philadelphii, pri kateri je imel vlogo drugega podajalca za Carsonom Wentzom. Foles je moral dolgo čakati na svojo priložnost, ta pa se mu je ponudila lanskega decembra, ko si je Wentz strgal križne vezi. To je bil hud udarec za klub, saj je bil prav on glavni razlog, da so dobili deset izmed prvih dvanajstih tekem sezone, vendar pa se nikomur ni niti sanjalo, kaj bo prinesla prihodnost.
Nick Foles je odlično zapolnil nastalo vrzel in imel ključno vlogo pri tem, da je Philadelphia nadaljevala uspešne igre in se prebila na za Folesa prvi Super Bowl. Kljub debiju na najpomembnejši tekmi v ameriškem nogometu ni podlegel pritisku in je svoj klub popeljal do prvega naslova v eri Super Bowla, obenem pa postal tudi najkoristnejši igralec te tekme.
»Zelo težko je, ko izgubiš veselje do igre. A pot, ki sem jo prehodil, me je okrepila. Počutim se blagoslovljenega in sem hvaležen za vse, kar se mi je zgodilo. Tokrat je bilo ključnega pomena to, da sem vedel, da mi ni treba igrati kot superman, saj sem obkrožen z izjemnimi soigralci in trenerskim štabom. Nisem se obremenjeval z rezultatom in uro, posvetil sem se zgolj igri in na koncu smo slavili zmago,« je po uspehu kariere dejal Foles.
