Po sedmih letih upanja in dveh spontanih splavih sta bila Anita in Matej Krajnčič iz Globokega pri Brežicah neizmerno vesela novice, da bosta postala starša. Nosečnost je potekala brez težav. Mala Alina bi morala na svet prijokati 11. junija, a se ji ni nikamor mudilo. Zato je Anita dobila napotnico za 18. junij. Pri porodu, ki je trajal ves naslednji dan, pa se je zapletlo. Alina se je z rameni zataknila v porodnem kanalu, nekaj neskončno dolgih minut je bila brez kisika. »Namesto rožnatega otroka, seveda malce krvavega in umazanega, je prišlo na svet le telo. Bledo, negibno telo, mehko, kot bi bilo narejeno iz plastelina,« boleče trenutke opisujejo starši. Alino so oživljali, nato pa s helikopterjem odpeljali v Ljubljano.
Na Pediatrični kliniki je bila v stanju umetne kome tri dni priklopljena na številne cevke, žičke, ovita v posebno odejico, ki jo je hladila na 33,5 stopinje Celzija, da bi preprečili nadaljnje možganske poškodbe. Po enem mesecu je prvič prišla domov.
Del možganov ji je odmrl
Devetnajstega februarja bo mala Alina Krajnčič stara 8 mesecev. Na videz je povsem običajen otrok, le glavico ima nekoliko manjšo in na vrhu nekoliko stisnjeno. Zaradi pomanjkanja kisika pri porodu ji je del možganov odmrl. Stopnja cerebralne paralize še ni določena, zaradi epileptičnih napadov, ki so se pojavili kmalu po rojstvu, petkrat na dan jemlje zdravila.
»Zdravniki pravijo, naj pričakujeva cerebralno paralizo tretje ali četrte stopnje. Alina se sicer giblje, a ne tako kot njeni vrstniki. Zato zdravniki ne vedo, ali bo sploh kdaj hodila, bo imela ravnotežje, se bo sploh zavedala, kaj počne in kaj se dogaja okoli nje. Vse to bo morda jasno čez pol leta, leto. Toda midva ne bova čakala,« pravi Matej. »Naredila bova vse, kar je mogoče, da ji pomagava že v njenem najzgodnejšem obdobju, ko se možgani še razvijajo in je še mogoče kaj narediti.«
Ko sta konec lanskega leta svoje pismo o Alinini zgodbi in prošnji za pomoč objavila na družbenih omrežjih, se je novica bliskovito razširila, v nekaj dneh so jo delili že več kot 2500-krat. »Odziv je bil res neverjeten. Prejela sva številne klice, cel kup lepih želja, ljudje naju spodbujajo, pošiljajo stvari za Alino, nakazujejo denar za njene operacije in terapije. »Medtem sva izvedela za zdravljenje z matičnimi celicami, se pozanimala o tem in dobila same pozitivne informacije. Ker pa pri nas tovrstnega zdravljenja za otroke, kot je Alina, še ne izvajajo, je bila edina možnost tujina.«
Njuno upanje so matične celice
V zadnjem januarskem koncu tedna je Alina v Srbiji že prestala prvo operacijo z matičnimi celicami, ki stane 5500 evrov. Še dve jo čakata, naslednja že drugi konec tedna v marcu. »Iz medenice so ji odvzeli kostni mozeg, izločili matične celice in jih nato vbrizgali v hrbtenjačo. S tem naj bi spodbudili razvoj in delovanje možganov,« poseg opisuje Matej.
Tretji dan po operaciji je bila Alina že doma. Čeprav so jima rekli, naj po prvi operaciji ne pričakujeta čudeža, že opažata izboljšanje pri epileptičnih napadih. Zdaj so redkejši, mnogo blažji kot prej. A zavedata se, da je za izboljšanje Alininega stanja nujen sistematičen in celosten pristop. »Zato so potrebne številne medicinsko dokazane metode, v kombinaciji s terapijo v hiperbarični kisikovi komori, fizioterapijo, osteopatijo,« pravita. Na zavarovalnici sta izvedela, da si kaj prida povračila stroškov za zdravljenje ne moreta obetati. »Pojasnjevali so, da zdravljenje z matičnimi celicami v njeni starosti ni življenjskega pomena, pa da še nima niti postavljene diagnoze in podobno. Zato nama ni preostalo drugega, kot da se obrneva po pomoč na širno Slovenijo.«
S trudom in ljubeznijo do drobnih čudežev
A starševska ljubezen in trud, vsakodnevne vaje doma in pri terapevtih, vendarle delajo drobne čudeže. Alina ne potrebuje več sonde, starši jo hranijo po žlički. Ker nima razvitih trebušnih mišic, je njeno telo mehko, ne more sedeti ali se dvigniti kot večina njenih vrstnikov. Pa vendar že malo dvigne glavico, ko leži na trebuščku, tudi obrne se s hrbta na bok. Njeni prstki že zadržijo predmet v mehki dlani. »Vse to se nama zdi ogromen napredek glede na prvotne napovedi,« pravijo starši.
V Alininem domačem kraju v nedeljo pripravljajo dobrodelni koncert, marca pa zanjo in za brežiški varstveno-delovni center tudi v športni dvorani Brežice, denar zbirajo tudi Matejevi kolegi v strelskem klubu, naštevata Krajnčičeva, ki ju je dobrodelnost ljudi globoko ganila. Njun dolgoročni cilj je, da bi bila Alina čim bolj samostojna in zdrava. »Prepričana sva, da je mogoče otrokom z zelo temnimi napovedmi kakovostno pomagati. Dokaz vsemu pa bo, ko bo Alina čez nekaj časa stala na svojih nogah in se bo vsem, ki pomagajo, iz srca zahvalila,« še pravita Anita in Matej Krajnčič.
