Žensk, ki živijo same, se je patriarhalna kultura že od nekdaj bala – v času evropskih čarovniških procesov so bile žrtve večinoma ovdovele ženske, ideja o povezavi med vdovami in čarovnicami pa že vsaj toliko časa obstaja tudi v pripovedkah in drugi popularni kulturi. Lik ženske, ki po tem, ko ji tretji mož umre v nesreči, ne najde doma, saj se je vaški omejenci bojijo, je v satirični in mestoma izjemno duhoviti pripovedi o ruralni Kitajski upodobil tudi režiser in scenarist filma Čarovniška vdova (angl. The Widowed Witch) Cai Chengjie. Junakinji (igra jo Tian Tian) v nesreči zgori tovarna pirotehnike in hiša, kjer sta živela z možem. Vraževerni vaščani pridejo do sklepa, da mora biti – ker je že tretjič postala vdova – gotovo zakleta. Er Hao svojo nesrečo in njihovo lahkovernost podjetno izkoristi v svoj prid: odloči se, da bo tudi uradno postala šamanka in tako na popotovanju po podeželskemu severu Kitajske z gluhim bratom svojega moža v zameno za hrano in prenočišče začne ponujati uroke in življenjske modrosti.
Zanimivo je, da je režiser najprej posnel prvenec z naslovom Šamanka, ki so ga prvič prikazali že na festivalu v Xiningu. Četudi so ga že tam nagradili, je Cai Chengjie nato film skrajšal in na novo zmontiral v Čarovniško vdovo, za katero je v Rotterdamu dobil Hivosovega tigra, najvišje priznanje festivala. Film je posebna različica magičnega realizma: nikoli ne vemo zares, ali Er Hao res dobiva čarovne moči ali gre le za niz naključij, ko je imela srečo. Nadnaravno vzdušje filma, ki se meša z ostro ironijo, se sicer odraža tudi na ravni barv – če gre skoraj v celoti za eleganten črno-bel film z odličnim občutkom za kompozicijo, se občasno v njem skrivnostno pojavijo tudi barve, ki enolično in prostrano zasneženo kitajsko podeželje pretresejo tudi v vizualnem smislu.
Zapeljevanje po korejsko
Na programu je bilo najti tudi filmske zanimivosti iz Koreje. Mlada scenaristka in režiserka Jeong Gayoung je za svoj drugi celovečerni film V noč (angl. Hit the Night) na festivalu v Busanu oktobra lani dobila nagrado za režijsko vizijo. Njen film, izvirna predelava žanra romantične komedije, je bil na letošnjem festivalu zagotovo med najbolj navdušujočimi, saj ga odlikuje navdihujoče preprosta pripovedna zasnova, hkrati pa ves čas niha med fikcijo in avtobiografskostjo. Scenaristka in režiserka Gayoungova v filmu namreč igra glavno vlogo, samo sebe, Jeong Gayoung, scenaristko in režiserko, ki se z mladim moškim zaplete v intimen pogovor o spolnosti in ljubezni pod pretvezo, da zbira gradivo za svoj scenarij. Medtem ko moškega napije, ga sprašuje o tem, kako pogosto masturbira, kaj mu pomeni ljubezen in tako naprej. Sčasoma tudi njemu postane jasno, da ima Gayoung za bregom vse kaj drugega kot snemanje filma, a na žalost razkrije, da je že zaseden.
Njun pogovor in spogledovanje sta drugačna, kot bi najverjetneje bila v filmu, nastalem v zahodni Evropi ali ZDA – o spolnosti Korejci morda težje spregovorijo odkrito. Gayoung v osvajanju prevzame pobudo, kar njenega sogovornika ne užali le zato, ker ima dekle, temveč tudi zato, ker je tako neposredna. A postopoma se tudi sam začne zabavati, četudi zelo zadržano. Že preprosta zamenjava tradicionalnih vlog spolov pomeni, da film v (nezahodnih) okoljih deluje delno uporniško in feministično. Vendar ne gre le za politično plat filma – V noč navdušuje tudi s svojo preprosto, a izjemno učinkovito formo, ki nekoliko spominja na korejskega režiserja Honga Sangsooja. Kljub temu da se večina dogajanja odvija za mizo in da je film osnovan predvsem na gostih dialogih, Jeong med glavnima likoma uspe ustvariti napeto in hkrati duhovito dinamiko zapeljevanja, igro mačke in miši, ki postaja vse odkritejša in hkrati – presenetljivo – tudi vse bolj ganljiva in melanholična.
