»Vsako evropsko glavno mesto z glasbeno tradicijo bi moralo imeti tudi zimske različice glasbenih festivalov. Vsa pohvala Darku Brleku in ljubljanski občini, da jim je uspelo nekaj takšnega postaviti na noge in v našo prestolnico privabiti tako velika imena svetovne glasbe. Navdušena sem, da sem del nečesa tako fenomenalnega,« je sogovornica pohvalila slovenske organizatorje. Ker je razpeta med Nemčijo, kjer živi že več kot desetletje, in domovino, so ji koncerti doma še toliko ljubši in pomembnejši. Solista se bosta predstavila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko argentinskega maestra Facunda Agudina.
So koncerti na »praznik zaljubljencev« bolj stresni?Ne. Vesela sem, da Zimski festival prav na ta dan prireja tako lepo prireditev, a v življenju klasičnih glasbenikov ta datum ni med pomembnejšimi. Veliko več dela imamo okoli božiča, novega leta in velike noči, saj imamo takrat zlasti v cerkvah ogromno koncertov.
Ramón Vargas je eden vodilnih svetovnih tenoristov. Imate pred koncertom kaj treme?To se bo verjetno najbolje pokazalo na dan koncerta. Za menoj pa je že toliko nastopov, da treme skoraj gotovo ne bo. Bo pa užitek toliko večji, saj gre za sodelovanje s fantastičnim glasbenikom in se koncerta zelo veselim.
Glede na to, da mnogokrat nista niti na isti celini, kaj šele v isti državi, me zanima, kako potekajo priprave na koncert.Pripravljava se vsak zase, nato na končnih vajah skupaj zapojeva, potem sledi koncert. Če pa bi ustvarjala nekaj ur trajajočo opero, bi morala več tednov vaditi skupaj.
Kritiki, občinstvo in strokovna javnost vas že od začetka kariere označujejo za enega najobetavnejših glasov na operni sceni. Lani sta vam mesto Dresden in Nemško društvo za podporo opernih pevcev za umetniške dosežke podelila naslov mlade umetnice leta. Kaj vam to pomeni?Gre za potrditev, da delo in trud zadnjih let nekaj pomenita in da sem na pravi poti. Pričakovanja so vedno visoka – vedno se trudim po najboljših močeh, ne razmišljam pa o zadovoljevanju pričakovanj drugih. Najprej moram namreč zadovoljiti svoja in že ta so dovolj visoka.
Placido Domingo, ki je pred kratkim nastopil v Ljubljani, velja za enega od začetnikov tako imenovane cross-over glasbe, pri kateri gre za popularizacijo klasične glasbe in njeno približevanje množicam. Čemu bi pripisali vse večjo priljubljenost te zvrsti?Z Ramonom sicer izvajava čisto klasiko, a se zgodi, da kdaj kakšno popevko odpojeva drugače. Tudi on bi prav lahko na koncertu postregel s kakšno mehiško ljudsko pesmijo, a jo bo odel v operno preobleko, ki bo podobna španski zarzueli. Morda bi lahko rekli, da gre za nekakšno vmesno kategorijo. Se mi pa zdi cross-over glasba dobra, saj občinstvo, ki morda ne obiskuje redno opere, tako spoznava tudi takšen način glasbenega izražanja. Glasba jih lahko kaj hitro prevzame. Po mojem mnenju ima ta zvrst več pozitivnih kot negativnih vplivov.
Torej Avsenikove skladbe, s kakršno je presenetil Domingo, ob koncu vajinega koncerta ni pričakovati?Ne. (Smeh.)
Razpeti ste med Münchnom in Ljubljano. Kje je dom?Dom je oboje. V Nemčiji sem že 13 let, razdalja med mestoma pa je majhna, zgolj 400 kilometrov, kar se pri vseh mojih siceršnjih potovanjih zdi zgolj manjši skok. V Ljubljano pridem, kadar le zmorem, čutim, da je to moj srčni dom. Tukaj si moja duša spočije, se naužije atmosfere, družine in prijateljev, obenem pa si še napolnim baterije.
Vam koncerti tukaj pomenijo kaj več?Zagotovo. Veliko ljudi iz Slovenije spremlja moje delo, na takšnih koncertih pa me imajo priložnost videti in poslušati v živo. Tako lahko končno pokažem, kaj sicer počenjam po vsem svetu.
Vam nomadsko življenje še vedno ustreza?To je del mojega življenja in poklica, kovčki so del mojega vsakdana. So pa trenutki, ko sem tega naveličana, ko bi rada bila več doma, pogrešam partnerja in bi ga rada videla v živo, ne pa prek računalnika. A ko delaš nekaj, kar imaš rad, se vedno najde kompromis. Želim pa si več nastopov doma, upam na vedno več vabil tako ljubljanske kot mariborske opere.
Kako pa je videti vaš običajen dan?Če sodelujem pri kakšnem projektu, zjutraj vstanem, okoli 9. ure sem v operi, nato pa imamo štiri ure uradnih scenskih vaj. Sledijo štiri ure premora, zvečer pa še štiri ure vaj. Vmes imamo še termine v maski ali pa s kostumografi. Ker imam zaradi soprana večinoma glavne vloge, sem prisotna na vseh vajah. A tudi ko nisem vpeta v projekt, dela ni manj – takrat imam priprave na nove projekte, imamo koncerte, diskusije in vaje. Med priprave se šteje tudi učenje jezika, v katerem je opera, pa pravilna izgovarjava, note, poglobitev v vlogo, šele nato sledijo scenske vaje. Gre za mesece priprav.
Eden od aktualnih projektov je tudi zgoščenka, ki bo izšla kmalu?Gre za zgoščenko samospevov z naslovom Hrepenenje. Na njej bo sedem zgodnjih pesmi Albana Berga, štiri pesmi Huga Wolfa, pesmi Slavka Osterca za glas in klavir, ki še nikoli niso bile posnete, ter enajst pesmi Rada Simonitija.
