Kje je mesto kulture v prihodnosti Evrope? Kaj je evropska kultura? Je to samo seštevek tradicij posameznih držav ali obstajajo skupne vrednote, zaradi katerih smo Evropejci? S takšnimi in podobnimi vprašanji se te dni ukvarjajo Lara Drugovič, Zala Resnik Poljašević in Tibor Suša, dijaki 3. letnika Gimnazije Brežice. Pripravljajo se na razpravo o projektu Združeni v raznolikosti: pomlajena prihodnost evropske kulture, o katerem bodo z vrstniki preostalih 27 držav članic in petih kandidatk za vstop v EU razpravljali 15. in 16. marca v evropskem parlamentu. Toda tovrstno srečanje, ki ga deveto leto zapored pod naslovom Vaša Evropa, vaš glas pripravlja Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO), vendarle ni namenjeno zgolj samemu sebi.
Ideje mladih upoštevajo na evropski ravni
EESO, ki velja za glas civilne družbe na evropski ravni, si prizadeva, da bi mnenja, izkušnje in ideje mladih dejansko upoštevali pri oblikovanju evropskih politik. Ker je letošnje leto razglašeno za leto evropske kulturne dediščine, se je tematika ponujala že sama po sebi. A o njej je zmožen kakovostno razpravljati le nekdo, ki je tudi sam vpet v kulturno dogajanje v svojem okolju, kot so Lara, Zala in Tibor.
Lara je ljubiteljica glasbe, igra v dveh orkestrih, obožuje gledališče. Zalin najljubši konjiček in ventil sproščanja je poleg gledališča in muzejev likovno ustvarjanje, tudi literatura ji leži, ob koncu osnovne šole je izdala knjigo kratke proze. Tibor si žepnino služi z delom v kulturnem domu, kjer je tako ves čas v stiku z gledališčem in filmom, je tudi ljubitelj knjig, zanima ga vse, pravi, v zadnjem času še posebej umetnostna zgodovina in filozofija.
»Vemo, da se mladi danes ne zanimajo za kulturo toliko, kot bi bilo primerno. A kako jih spodbuditi? Ena pot je prav gotovo preko socialnih omrežij, ki so del mladostniškega vsakdana,« pravi Lara. Mladi sogovorniki se zavedajo, da je pri povezavi družabnih omrežij s kulturo treba biti previden, pravočasno potegniti mejo. »Mislim, da v vsej zgodovini ni bilo večjega potenciala za širjenje kulture, kot prav danes,« razmišlja Tibor. »Toda vse se dogaja hitro, interaktivno, ljudje si enostavno ne znajo več vzeti časa. Po eni strani sodobna tehnologija zavira 'staro' umetnost, kajti kultura je vedno bila nekaj stalnega, nek spomenik. Zato moramo razmisliti, do katere točke je kultura še lahko interaktivna, da ne bo postala preveč komercialna.«
Kje potegniti črto med sodobno tehnologijo in dediščino?
Čeprav zagovarjajo ohranjanje kulturne dediščine kot take in verjamejo, da mnogi niti nimajo želje po »neskončnem napredku«, se vendarle strinjajo, da ne bo šlo drugače, kot da kulturno dediščino delno »skomercializiramo« s pomočjo sodobne tehnologije. »A dejstvo je tudi, da kulturne dediščine v celoti ni mogoče digitalizirati. En del vedno ostane, kar je dobro,« dodaja Zala. Tudi po Larinem mnenju je prednost kulturne dediščine prav v njeni odmaknjenosti od sodobne tehnologije in bi jo lahko nekako promovirali prav s tem izhodiščem. »Po eni strani pa sami sebi kar malo nasprotujemo s težnjami po elitnejšem pristopu h kulturi,« razmišlja Tibor.
Brežiški gimnazijci imajo še dober mesec časa za pripravo na nastop v Bruslju pred predstavniki evropskih institucij, čeprav je njihova vizija ohranjanja kulture in hkrati približevanja mladim jasna. Toda Zala ob tem izpostavlja: »Večina mladih se sploh ne zaveda, da kultura niso samo muzeji, glasba in likovna dela, ampak vse, kar nas obdaja, od hrane do stila oblačenja. Vse to je kultura, bodisi prevzeta bodisi izhaja iz nas samih. Kljub temu da se bodo stvari modernizirale, je neko črto vseeno treba potegniti, sicer bo sčasoma vse 'staro' pozabljeno. A kultura smo vendarle mi, vsa naša zgodovina.«