Kritika predstave Grenki sadeži pravice: Kako napraviti kaj z jezikom
Predstava Milana Jesiha Grenki sadeži pravice, letnik 1974, z zagonetnim uprizoritvenim postopkom režiserja Jana Krmelja in Katje Markič, dramaturginje uprizoritve, tokrat ne temelji toliko na hipni menjavi situacij in režiji prehodov, kot smo jih nemara vajeni v besedilni adaptaciji s posebno občutljivostjo za jezik, ampak gre spočetka bolj za igranje vlog v zamisli treh učiteljic. Prikazuje torej institucionalni izobraževalni sistem (igrajo se ga na sceni v obliki šolskega igrišča v zamisli Karin Rajh) pa pravilnike, vse naučene jezikovne spodobnosti in narejene resnobnosti. Predstava torej starta kar resno, si na začetku v maniri nekoliko kisle parodije in še brez pravega ali živega organskega odnosa gradi univerzum iz jezika, ki je sprva zlasti samonanašalen, načelen in zapet, poln floskul in morda sproža razvnetost kakšnega togega purista ali pa zehanje kakšnega bolj gibljivega razuma, kar v predstavi veselo demonstrirajo na sceni.
Grenki sadeži pravice so nabrita, mladostno razposajeno nagajiva, celo pobalinsko radoživa predstava. (Foto: Peter Uhan)
A Grenki sadeži pravice so zlasti potem, ko se spustijo z vajeti zbornega jezika in svoboda ludizma preplavi pravila, nabrita, mladostno razposajeno nagajiva, celo ...
Eduard Miler spretno razreši dilemo odrske postavitve simptomatskega in večno modnega teksta Pohujšanje v dolini šentflorjanski: kako združiti zaprto...