Teden dni po spodnjem domu je tudi poljski senat včeraj potrdil zakon, ki brani »ugled poljske republike in poljskega naroda«. Zakon, pod katerim manjka le še podpis predsednika države, predvideva kazen treh let zapora za vsakogar, ki bi »poljskemu narodu ali poljski državi javno pripisal odgovornost ali soodgovornost za nacistične zločine, ki jih je zagrešil nemški tretji rajh…« Predvsem naj bi se onemogočil v resnici zavajajoč izraz »poljska taborišča smrti« za označitev nacističnih uničevalnih taborišč na ozemlju okupirane Poljske, kot sta bila Auschwitz Birkenau in Treblinka. Maja 2012 se je celo Bela hiša opravičila, ker je ta izraz uporabil predsednik Barack Obama.
V Izraelu z zakonom nad zakon?
Zakon je vzdignil veliko prahu, največ v Izraelu. Tam ga razumejo kot poskus zanikanja holokavsta. Nekateri poslanci v knesetu celo predlagajo sprejetje zakona o kazni za zmanjševanje vloge, ki so jo imeli pri pokolu okoli 5 milijonov evropskih Judov sodelavci nacistov, kar so bili tudi nekateri Poljaki. Vse to predstavlja obrat v odnosih med državama, kajti doslej je bila izraelska desničarska vlada blizu konservativni na Poljskem. Varšava je imela po letu 1989 sploh dobre odnose z Izraelom in jih je razumela kot simbolni prelom s komunistično preteklostjo, pa tudi s poljskim tradicionalnim antisemitizmom.
Ameriška vlada, ki še naprej zavrača izraz »poljska taborišča smrti«, pa o zakonu meni, da postavlja pod vprašaj svobodo izražanja in univerzitetno raziskovanje ter razpravljanje o poljskem antisemitizmu.
Pritisk na kritike ali boj za ponos
Poljska liberalna opozicija razume zakon kot pritisk na kritiko poljskih antisemitov, ki so sodelovali v nacističnih zločinih, predvsem pri pogromih nad Judi. Sploh je bilo za Jude iz taborišč na poljskem ozemlju že zato težko bežati, ker tako rekoč niso imeli kam, saj je bilo med Poljaki veliko antisemitov, ki bi jih takoj ovadili nacistom. Od šestih milijonov poljskih žrtev druge svetovne vojne je bila več kot polovica Judov. Med njimi je tudi več sto Judov, ki so jih v pogromu v kraju Jedwabne julija 1941 v nekem poslopju žive zažgali Poljaki. Vladajoča ultrakonservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS) pa trdi, da hoče predvsem, da bi bili Poljaki ponosni nase in na svojo zgodovino. Skratka, sledeč tej logiki naj bi bili Poljaki vselej samo nedolžna žrtev zgodovine. Vsekakor nacističnega iztrebljanja Judov ni mogoče relativizirati s poljskim odnosom do Judov. A zlasti sramotno je, da so po vojni na Poljskem, kjer so bila taborišča smrti, s tistih nekaj odstotki Judov, ki so preživeli Hitlerjev pokol, ravnali zelo grdo. Zaradi njihovih zahtev po vrnitvi premoženja so se Poljaki, ki so prebivali v njihovi stanovanjih, jezili, zakaj so se od vseh Judov, ki so med vojno izginili, vrnili prav ti. Včasih so Jude, ki so se vrnili živi, kar ubili – po Keithu Lowu v knjigi Podivjana celina okoli 1500. Velikokrat so jih krajevne oblasti s pismom posvarile, naj se odselijo, sicer jih čaka smrt. Ponekod so se raznesle govorice, da Judje potrebujejo obredno kri in da so zato že ubijali otroke. V Krakovu so zato vojska, policija in ljudje napadli sinagogo, nato pa gnali Jude po vsem mestu in jih pet ubili. V Kielcah pa je 8-letni deček po krivici obtožil nekega Juda, da ga je ugrabil, in zbrana množica je pobila 42 Judov.
