Javne zdravstvene storitve so pravica, ki jo država v enaki meri zagotavlja vsem državljanom Slovenije, v skladu s socialno politiko, ki izhaja iz dejstva, da zdravje samo ne more imeti cene. Tega se moramo zavedati vsi, ki smo povezani z razvejanim zdravstvenim sistemom, ki ne vključuje le zdravstvene mreže zdravnikov in medicinskih sester, ampak tudi celotno podporno mrežo, zavarovalnice in farmacevtsko dejavnost. Prav zato zdravstvo sodi med tiste temelje, ki zagotavljajo socialni steber in ne nazadnje kvaliteto bivanja v naši državi.
Želeli smo preveriti, kako zgoraj zapisano deluje v praksi, in se pogovorili s sedemnajstletno Patricijo Ratej, ki je pred kratkim zaradi športne poškodbe obiskala Urgentni center Celje.
Poškodba ni bila življenje ogrožajoča
Patricija trenira odbojko in na treningih ter tekmah se pogosto zgodijo nesreče. »Pri športu se velikokrat zgodi, da se poškodujemo. Sama si največkrat zvijem gleženj,« pravi Patricija. »Zato sem pogosto na urgenci.«
Nazadnje je urgenco obiskala pred kratkim zaradi zvina gležnja. Tudi tokrat jo je najprej pozdravil znan vonj po razkužilu, ki v njej vedno vzbudi občutek nelagodja in strahu. »Kot pričakovano je bila pri vpisu pred mano dolga čakalna vrsta. Ker nisem mogla hoditi, smo si sposodili voziček, kar pa je bilo precejšen problem. Zdelo se mi je, da se sestre bojijo zanj, zato sem ga dobila šele po nekaj časa, ko so res ocenili, da drugače ne bo šlo.«
Najprej se je bilo treba vpisati ob sprejemnem pultu, razlaga. »Sestre so bile izjemno prijazne, še pošalile so se z menoj,« je pripomnila Patricija. Ker poškodba ni bila življenje ogrožajoča, je po opravljeni triaži sledilo čakanje, ki je v takem primeru v Celju skoraj neizogibno, saj je takih ljudi več kot življenjsko ogroženih bolnikov.
Čakanje je podaljšala izmena
Organizacija dela v celjskem urgentnem centru, ki je začel delovati pred dvema letoma, je narejena v skladu z enotno metodologijo delovanja urgentnih centrov v državi. V njem so pacienti obravnavani v različnih organizacijskih enotah, glede na stopnjo nujnosti njihove obravnave in vrsto zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo. V tem postopku se je znašla tudi Patricija. Vsi navedeni napotki in pravila pa v njenem primeru niso delovali, saj je bila na urgenci v času izmene osebja. »Zgodilo se je, da sem se znašla ob poškodovancu, ki si je odrezal pol prsta in je v hudih bolečinah že dolgo čakal na obravnavo. Čakanje je podaljšala še izmena. Nova ekipa očitno ni menila, da je njegov primer prednosten, tako da so ga odpeljali šele po tem, ko zdravnik enostavno ni več mogel ignorirati njegovih obupanih prošenj,« je ogorčeno povedala Patricija.
Zdravstveno osebje razlaga, kaj počnejo
Toda sama v čakalnici kljub čakanju vendarle ni imela slabih izkušenj. »Ljudje v čakalnicah so zelo prijazni,« nadaljuje. Pravi, da se je z njimi vedno lahko začela pogovarjati o različnih stvareh. Med pogovori je izvedela kaj novega, navezala je nove stike in si tako krajšala čakalno dobo.
»Kljub temu da moraš večkrat opisovati, kaj se je zgodilo – najprej pri vpisu, vmes še, ko pride kdo pogledat, kako si, in potem pri zdravniku – je osebje prijetno. S sestrami in zdravniki nimam slabih izkušenj. Vedno so me dobro oskrbeli. Včasih so sicer malo grobi, a večinoma vseeno prijazni in se zavzamejo zate.«
Tudi Patricijina pot po urgenci se je po slabih dveh urah končno nadaljevala vse do radiologije. »Tam sem na vrsto prišla dokaj hitro. Zaposleni se radi pogovarjajo in ti skušajo, kolikor se le da, pojasniti, kaj počnejo.« Sledilo je ponovno čakanje pred zdravniško ordinacijo, kjer je zdravnik podal diagnozo in povedal, kako bo njeno zdravljenje potekalo naprej. Glede na to, da to za Patricijo ni bila prva tovrstna poškodba, je že vedela, da jo bo nadaljnja pot vodila v mavčarno. Tam so zdravniki in medicinske sestre prave face, razlaga Patricija: »Radi se pošalijo, te spravijo v smeh in dobro voljo, povedo svoje pripetljaje, razložijo, kaj bodo naredili…«
Patricijina izkušnja z urgenco je bila torej zmerno zadovoljiva. Ob koncu našega pogovora je hudomušno pripomnila še, da bi lahko vse potekalo malo hitreje, po drugi strani pa priznava, da hitrost ni vedno najpomembnejša. »Vseeno raje vidim, da si zdravnik vzame čas za pacienta in ga dobro pregleda, kot da nas po hitrem postopku napotijo v ambulante kot po tekočem traku.«
