Turčija postaja vse bolj pomemben »igralec na Balkanu«. Arabski polotok ji je (predsedniku Reçepu Erdoganu, če smo bolj natančni) očitno pretesen. Balkan, na katerem ima Turčija zgodovinsko tudi dva močna verska zaveznika na Kosovu in v Bosni in Hercegovini, je, nestabilen kot je, mednarodni skupnosti bolj breme kot priložnost. V Ankari pa v njem vidijo priložnost za politično in ekonomsko širitev na severozahod.
Na roko ji gre tudi precej spremenjena uradna politika Beograda, ki je pod Aleksandrom Vučićem, nekoč zagrizenim protiislamistom v tem prostoru, postala veliko bolj pragmatična. Ne tako daleč tega (leta 2013) so v Beogradu pisali diplomatske protestne note zaradi izjav Erdogana, ki je v Prizrenu dejal, da je Kosovo »moja druga domovina« in da so državljani Kosova, kljub drugačnim kulturam, skupaj s Turki »pripadniki iste države«. Danes pa je Turčija pomemben gospodarski partner Srbije, velik vlagatelj v njeno gospodarstvo in pomemben politični partner. Sicer se predsednika obeh držav verjetno ne bi srečala že tretjič v letu dni.
Turčija kot porok miru
Tokratni obisk Vućića v Ankari pa je še posebno pomemben zaradi dveh stvari: ker je dodatno utrdil gospodarsko povezanost med državama (turški poslovnež je te dni napovedal gradnjo industrijskega obrata, vrednega 35 milijonov evrov, ki bo Kraljevu prinesel 2500 delovnih mest), in ker je utrdil vlogo Turčije kot miroljubnega posrednika na Balkanu. Turški predsednik je namreč povabil na hkratni obisk Vučića in člana bosanskega predsedstva Bakirja Izetbegovića, ki sta v Ankari pod budnim očesom gostitelja premostila nekatere dosedanje ovire v odnosih med državama.
Poraženec je Dodik
Dogovorili so se, da zgradijo kar obe predlagani trasi avtoceste Beograd–Sarajevo, kajti projekt srbskega predsednika je formalno, verjetno pa tudi finančno, podprl turški predsednik, ki je očitno tudi porok za rešitev nekaterih mejnih vprašanj.
Vučić je sogovornikoma zagotovil, da Srbija ne bo »nikoli več« problem Bosne in Hercegovine, da »si Srbija želi dobrih političnih in uspešnih gospodarskih odnosov« in da jo zanima takšna BiH, kot jo je ustvaril daytonski sporazum. Za Izetbegovića je bilo srečanje v Ankari »zgodovinsko«, in če je na dosedanjih dveh z Vučićem še imel nekaj pomislekov glede iskrenosti sogovornika, teh po novem, kot kaže, nima več.
Izetbegovića je doslej nedvomno motil odnos Srbije do bosanske entitete Republike Srbske. Vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik je imel doslej vso podporo Beograda, tudi ko je z nekaterimi potezami zelo zaostril odnose znotraj države. Na to je verjetno računal tudi tokrat, ko je dejal, da Izetbegović v Ankari ne predstavlja cele države. Odgovor je dobil od tam, od koder ga je najmanj pričakoval – od Vučića. Ta je izjavil, da je bil Izetbegović »zelo korekten, saj se je v Ankari predstavljal zgolj kot predstavnik Bošnjakov v predsedstvu BiH«.
Vučić je Izetbegoviću in Erdoganu dejal, da bo Srbija zadovoljna že, če bo bosanskim Srbom zagotovljena varnost v entiteti in na celotnem ozemlju BiH ter če bodo v celoti uresničena določila daytonskega sporazuma. Dodik je prav gotovo pričakoval bolj zagrizeno obrambo Srbov in vsaj med vrsticami omenjanje pravice do osamosvojitve. Pozabil je, da je Vučić postal prevelik pragmatik, da bi zaradi Banjaluke podrl vse mostove do Sarajeva in se odpovedal turškim vlaganjem.
