V res obširnem poročanju o mnenjih merodajnih iz socialnih služb, nevladnih organizacij, varuhinje človekovih pravic in nekaterih političnih strank je opaziti nepoznavanje stvari na terenu. To se zlasti odraža na način, da nekatera mnenja preveč lahkotno obsojajo ta skrajni ukrep zaradi res perečega stanja.

Najprej bi se obregnila ob trditev, kako so romski otroci stigmatizirani v šoli, ker so tako drugačni od drugih. Preveč dajemo v nič učitelje, ki veliko pozornosti dajejo ravno odnosom med otroki. V šolah revnejši otroci dobivajo zastonj učbenike, imajo malico in kosilo. Za tiste, ki prejemajo socialno pomoč, so odprta vrata tudi na Rdečem križu in v Karitasu. Torej je tudi nekako preskrbljeno za oblačila otrok. Izgovori o neprimernosti bivanja na učenčevem domu, ker nima vode in elektrike, tudi ne zdržijo toliko in neprestane kritike na ta račun. Problemi dialoga Romov z lokalno skupnostjo so predvsem v nepripravljenosti prvih. Vabila k reševanju komunalnih zadev ravno pri Romih niso dobrodošla, ker je bolj preprosto biti žrtev kot pa tudi s svojo angažiranostjo izboljšati stanje.

Opozoriti moram zlasti nevladne organizacije na dejstvo, da niso vsi Romi mnenja, kako so pozabljeni od vseh. V resnici je marsikateri Rom drugačnega mnenja, že zdavnaj si je našel zaposlitev in njegovi otroci redno hodijo v šolo. Ni treba poudariti, kako ti isti obsojajo svoje sosede, ker po njihovem namerno zaostrujejo stanje z enostavnim izračunom, ker se tako bolj splača. Da ne dobijo zaposlitve, je preveč poenostavljena trditev. Romi, ki ne pošiljajo otrok v šolo, se veselo in zelo radi fotografirajo v okolju svoje sirotnosti in so zadovoljni s stanjem, v kakršnem so. Imeti čim več otrok ni neka floskula, je dejstvo, ki zaradi doklad tudi pelje v čedalje večje probleme. Ne zatiskajmo si oči pred tem.

Moji pogledi na vse našteto temeljijo na opazovanju, saj so Romi naši sosedje. Čeprav se res grdo sliši, je nižanje sredstev za socialo in doklade ukrep, ki bo prizadel take neodgovorne starše, zlasti Rome. Bodo pa začeli drugače dojemati pomoč države, ki upravičeno pričakuje od slehernega državljana, da s to pomočjo tudi uresničuje zaveze o vzgoji svojih otrok za lepšo bodočnost.

Vika Lozar, Črnomelj