Ampak mene ta hip bolj zanima, kako da ni še nihče od prizadevnih reformatorjev in iskalcev izgub znal unovčiti vrhunskih dosežkov naših specialistov svetovnega slovesa kot prepoznavnost dežele in njeno žlahtnejšo gospodarsko ponudbo medicinskega znanja (kajne, tako visoko pa naša ustoličena, napol obrtniška pamet žal še ne seže). Neukemu človeku se naježijo lasje, ko potem še sliši, da je država eni izmed takšnih ustanov dodelila za razvoj tisoč evrov, torej na enega zaposlenega 12,5 evra… Njegov kolega, predstojnik sorodne ustanove v Houstonu, pa je dobil za enako obdobje 800 milijonov dolarjev. Prosim, ne se smejati. Saj ne, da bi se majhna Slovenija hotela enačiti z najbogatejšo državo na svetu, je pa primerjava verna podoba, kolikšen pomen pripisujejo razvoju v Butalah in kolikšnega pri najbogatejših, ki so bržkone tudi zaradi takšnega razumevanja razvoja najbogatejši. Potem nam resnično ne preostane drugega, kot da naša ministrica še naprej hodi prosit v Bruselj, naj se nas vendar usmilijo…
Lahko se tudi smejete pametnim nasvetom, kako bi lahko stroka že s tem, kar ima, storila še precej več, kot stori zdaj. A ne, mar res še ne vejo vsi, da imajo mnogi že zdaj po dve službi? Ali vsaj poldrugo, poleg svoje redne. Ali bi res lahko za več denarja opravljali še tretjo? Jaz ne vem, doslej je imel dan samo 24 ur in se tudi najboljši privatizaciji ne bo pustil nategniti na kaj več. A bodimo za trenutek resni. Recimo, da bi zdravnik po novem najprej oddelal svojih obveznih osem ur v javni ustanovi, kar doslej ni bilo slabo, potlej pa po najkrajši poti zdirjal do koncesionarja, kar bo v prometni konici sicer težko, a se bo že znašel. Tam bo za dostojen honorar opravil še en šiht. Tako bi država na mah podvojila število zdravnikov brez dodatnih izobraževalnih stroškov za proračun.
No, lahko bi jim iz humanih razlogov tudi malo pogledala skozi prste, saj ni človeško, da bi ravno oni morali delati po šestnajst ur na dan, ko jih celo tovornjakarjem zaradi varnosti ne pustimo delati več kot osem, zdravniki pa že med dvodnevnim dežuranjem dovolj prekršijo vsa ta lepa načela. Že s takšnim nekoliko okrnjenim zasebno-javnim partnerstvom bi jim morda ostalo nekaj minut, da zvečer svojim otrokom rečejo vsaj dober večer, saj res ni lepo, da ne bi imeli njihovi otroci razen denarja čisto nič od svojih očetov… Potem naj pa le zmečejo vase svoj dnevni obrok in planejo v kabinet prelistat naslove, kaj vse je v medicini in farmaciji od včeraj do danes spet novega, da bodo na tekočem. Morda si bodo najbolj ukaželjni vzeli v posteljo še kakšno resnejšo strokovno knjigo in jo položili pod zglavje, saj jim sistem za kakršenkoli resen študij ne dopušča več časa.
Če pa bi kdo raje ostal še naprej neresen, si bo raje zamislil, da bi se dalo z našo pametjo odpraviti predolge čakalne dobe tudi tako, da bi na ministrstvu za zdravstvo v nadurah izdelali ustreznejše časovne normative – seveda v soglasju z ministrico za finance (po potrebi tudi s soglasjem vlade), da bo država plačevala samo tako uradno potrjene minute za pregled iz skupne blagajne – vse drugo pa naj bi šlo iz dodatnega zavarovanja ali iz žepov pacientov (ki bi po mnenju koalicije ali opozicije tudi lahko kaj prispevali, če že hočejo po vsej sili biti zdravi). Kot izhod v sili ostanejo kot zasilni varčevalni ukrep še nekvalificirani prekarci, ki bi jih za polovičko minimalne plače lahko najeli, da bi ljudem pomagali hitreje skozi vrata.
Jasno, o vseh teh ukrepih pa bi se splačalo naročiti v tujini še znosno drago izvedensko mnenje – kar se je doslej izkazalo kot zelo dobro proč vrženi denar.
Milan Maver, Ljubljana
