Anja Baš je že zgodaj vedela, da se v življenju želi ukvarjati z glasbo, vendar ji srednja glasbena šola ni ustrezala. Odločila se je za gimnazijo, ki omogoča splošno izobrazbo in razgledanost ter pušča odprta vrata za nadaljnje karierne odločitve. Gimnazija Jesenice ji je bila tudi najbližja – Anja je namreč Jeseničanka.
Koncert namesto pouka
Spominja se, da je je bilo same zgradbe pred prvim obiskom malo strah. Zunanjost je delovala resno in strogo, šola pa ni slovela kot enostavna. Prehoda v gimnazijo, novih prijateljev in izkušenj se je vseeno veselila. Jasno je bilo, da bo dela več kot prej, a ji je to predstavljalo izziv. O profesorjih razkrije, da so bili strogi, a razumevajoči in pripravljeni pomagati in podpirati tiste, ki so pokazali zanimanje.
»Ko se je v drugem letniku po šoli razvedelo, da imam bulimijo, so profesorji pokazali ogromno razumevanja, se z mano pogovarjali, me spodbujali, na meni pa je bilo, da sem se učila,« poudarja Anja. Več kot dva meseca je bila na zdravljenju v Ljubljani, naknadno učenje snovi pa je bilo zelo naporno. Letnik je izdelala z veliko volje in truda ob pomoči profesorjev.
V gimnaziji se je začela tudi Anjina kariera – postala je članica rock skupine Angee. Ob odhodu na zdravljenje je takratno ravnateljico Magdaleno Cundrič prosila, ali lahko z bendom nastopijo za šolo. Odpadli bi dve uri pouka, da bi dijaki prišli podpret bend in Anjin odhod na zdravljenje. Ravnateljica ji je ustregla in za pevko je bilo to največje darilo. »Odločitev ravnateljice mi je govorila, da me podpira, in temu se nisem mogla izneveriti – to je eden od razlogov, da sem se tako vneto odločila, da bom izdelala letnik. Zares sem ji bila hvaležna, še danes sem ji,« nam je zaupala Anja.
Izkušnje, delovne navade in… geografija
Na gimnaziji je Anja Baš dobila delovne navade, se naučila izpolnjevati svoje obveznosti v rokih in začela se je bolje zavedati lastne odgovornosti. Dokazala si je, da je zmožna doseči vse, česar se vneto loti. Ponosna je nase, da ji je letnik uspelo izdelati kljub dvomesečni pavzi. To se je zdela enkratna popotnica za življenje. Ko jo povprašamo, ali bi z današnjimi izkušnjami v gimnazijskih letih kaj spremenila, odvrne, da v življenju vedno delamo tako, kot takrat najbolje znamo. Spremenila ne bi ničesar, saj so jo vse odločitve izoblikovale v to, kar je danes.
Sklenila pa je z anekdoto. Pripovedovala je o petku pred počitnicami, ko je bila vprašana geografijo. Ko je bila poklicana pred tablo, je bila prepričana da bo dobila »šus«. Vdana v usodo je pricapljala pred tablo, profesorica pa jo je vprašala, ali kaj zna. Odgovorila ji je, da popolnoma nič.
»Kdaj boš znala?« je zanimalo profesorico. »Po počitnicah,« je odgovorila Anja. »V redu, sedi,« se je zaslišalo iz ust profesorice. Presenečena je sedla – do tedaj še ni videla, da bi profesorica koga kar tako brez posledic poslala nazaj v klop. Vse počitnice se je učila kot nora, potem pa je bila vprašana ob prvi priložnosti. Pred tablo je bila skoraj vso šolsko uro, znala je vse in dobila odlično. Navdušena nad norim občutkom ob takšnem dosežku je dobila zagon za učenje in resnejši pristop k življenju nasploh.
Mentorica šole: Nada LegatDnevnikova mentorica: Petra Mlakar
