Tako so ravnali in še ravnajo tudi tisti, ki naj bi bili znanilci in varuhi Kristusovega nauka. Nikoli se niso bali božje kazni za svoje početje, ko so jemali revnim in jim na tem svetu namenili le trpljenje. Na krivico revnih in pogoltnost bogatih sem pomislil ob objavah in komentarjih o zahtevah RKC po nezaslišano visokih oderuških obrestih, ki jih ta terja od države (beri: državljanov) za tako imenovano prikrajšanje koristi, ki bi jih imela Cerkev ob »pravočasnem« oziroma hitrejšem vračanju premoženja (beri: gozdov). V času, ko denar, naložen v bankah, ne prinaša obresti ali pa so te celo negativne, ko je dobičkonosnost lesne panoge minimalna, pa slovenska sodišča (beri: sodniki) prisojajo Cerkvi oderuške obresti. Da gre po mojem mnenju za oderuške obresti, naj utemeljim s tem, da so vsake obresti, ki za nekajkrat presegajo bančne, nepravične oziroma oderuške.
Mag. Janez Tavčar je v svojem prispevku v Dnevnikovi rubriki Mnenja 22. januarja pravno nazorno utemeljil, da gre za protipravno in protiustavno odločitev sodnikov. Ob tem se postavljajo številna pravna in etična vprašanja, na katera bi morali državljani dobiti odgovor. Od kod sodnikom pravica, da sprejemajo odločitve v nasprotju z zakoni? Takšno ravnanje sodnikov sproža dvom o institutu trajnega sodniškega mandata. Takšen model naj bi veljal za urejene demokratične družbe, kakršna Slovenija žal ni. In kdo naj bi bil vrhovni varuh zakonitosti? Ustavno sodišče. Ja, vendar ne slovensko. Naše ustavno sodišče se je namreč že prevečkrat izkazalo kot »vrhovni politični organ«. Menim, da bi bila še edina kolikor toliko sprejemljiva rešitev, da o primerih, ko sodišča odločajo protipravno in v škodo državljanov, končno odločitev o tem sprejme ljudstvo na referendumu.
Še nekaj o utemeljenosti cerkvene zahteve po obrestih, ki je predmet zgražanja. Ali se cerkveni možje ne bojijo smrtnega greha, ko zaradi pogoltnosti jemljejo državljanom, in to le zato, da bi bogatili vesoljno RKC? Pri Cerkvi namreč ne gre za preživetje, ampak za kopičenje bogastva. Številni ne pomislijo ali pa ne vedo, da je RKC največja »multinacionalka« na svetu in ima toliko nakopičenega bogastva, da bi le z delčkom lahko nahranila vse lačne na svetu. Iz dela Ronalda Cooka The Vatican-Jesuit Global Conspiracy je razvidno, da gre za bajno bogastvo. Cooke navaja, da je samo v 23 (s seznama) državah cerkveno bogastvo vredno najmanj 3000 milijard dolarjev. Avtor ocenjuje, da je vsega cerkvenega bogastva v svetu najmanj 5000 milijard dolarjev, ob tem, da sem niso všteti umetniški zakladi in arhivi. Po navedenih virih je Vatikan največji posamični imetnik zlata in obvladuje okoli 60.000 metričnih ton zlata, kar je dvakrat več od uradnih zlatih svetovnih rezerv. O finančnih malverzacijah vatikanskih mož in njihovi grabežljivosti pa lahko preberete v knjigi Luciena Gregoira z naslovom Umor v Vatikanu.
In kje je geneza vedenja Cerkve, ko gre za zaračunavanje obresti? V zakonu o denacionalizaciji. Najodgovornejši za tako stanje je prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji, sedanji večni evroposlanec. Ti ljudje so v kratkem času svoje vladavine naredili Slovencem več škode kot »komunisti« v 50 letih. Da bi prikrili svoje namere, so na ves glas vpili »primite tatu« in »lustrirajte vse«, ki so v prejšnjem režimu odločali o zadevah državnega pomena. V tej histerični atmosferi so sprejeli zakone, ki so omogočili krajo državnega premoženja in uzakonili podaritev nekaj deset tisoč hektarjev gozdov RKC, to je tujemu pravnemu subjektu. To premoženje nikoli ni bilo cerkveno, razen v času, ko ga je Cerkvi na nezakoniti način prikupčkal klerikalni minister v vladi Kraljevine Jugoslavije.
Kdaj bomo državljani poklicali na odgovornost ljudi, ki so s svojim delovanjem povzročili hude posledice? Za te ljudi bi morali sprejeti lustracijski zakon, s katerim bi jim onemogočili, da bi v prihodnje sodelovali pri odločitvah državnega pomena. Ker pa se, kot vemo, to ne bo zgodilo, je naša edina možnost, da tem ljudem na volitvah izkažemo svoje nezaupanje.
Jožef Martini, Ljubljana
