»Pravzaprav je vse, kar uporabljamo, razen hrane, tkanin, lesa in še nekaj izjem, narejeno iz materialov, ki jih je treba kopati,« opozarja direktor Geološkega inštituta Slovenije Miloš Bavec. »Skodelica, v katero si nalijete kavo, je narejena iz gline, ki jo izkopljemo. Enako velja za kovino, iz katere je žlička, s katero pomešate kavo. Kozarec je iz kremenčevega peska, ki ga prav tako izkopljemo,« dodaja Gorazd Žibret prav tako z zavoda, ki je vodja dveh velikih evropskih projektov na področju rudarstva, v katerih sodelujejo tudi slovenski strokovnjaki.
Za boljšo samooskrbo
Na območju Evrope je okoli 30.000 zalitih in opuščenih rudnikov, ki skrivajo geološke podatke oziroma podatke o mineralnih surovinah, ki se tam nahajajo. Dostop do njih je s standardnimi metodami, kot je na primer vrtanje, zelo drag ali sploh ni mogoč. Strokovnjaki pri projektu Unexmin zato razvijajo robotskega raziskovalca, ki bo iz takšnih rudnikov zbiral geološke podatke. Ti bodo služili za oceno, koliko dostopnih zalog mineralnih surovin skrivajo opuščeni rudniki. »Večinoma jih niso zapirali zato, ker bi v njih zmanjkalo surovin, pač pa zato, ker pridobivanje ni bilo več ekonomično,« poudarja Žibret.
Evropa je na področju mineralnih surovin močno odvisna od uvoza, prav takšni projekti pa poskušajo to spremeniti. Slovenski strokovnjaki z različnih področij tako v podobnem evropskem projektu iVamos razvijajo varnejše, ekonomsko učinkovitejše in okolju prijazne avtomatizirane tehnike rudarjenja na zdaj nedostopnih nahajališčih mineralnih surovin v zalitih odprtih kopih.
Grobe ocene pravijo, da bi z novorazvito tehnologijo lahko izkoristili za 100 milijard evrov mineralnih surovin samo na območju Evropske unije. Z odgovori na vprašanje, kateri opuščeni rudniki v Sloveniji bi bili zanimivi za dodatno izkopavanje, so sogovorniki skopi, soglašajo pa, da nekaj takšnih vendarle obstaja. Opozarjajo pa, da zgolj podatki, da v nekem rudniku obstajajo surovine, ki bi se jih z novimi metodami rudarjenja dalo enostavneje, varneje in čisteje izkopavati, še niso dovolj. »Potrebna je tudi okoljska in družbena sprejemljivost,« opozarjajo.
V Idrijo po izkušnje
Zagotovo pa ne bodo ponovno odprli rudnika živega srebra v Idriji, pomirja Tatjana Dizdarevič iz Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, saj pridobivanje živega srebra že nekaj časa prepovedujejo evropski in globalni dokumenti. Bodo pa v Idriji predvidoma jeseni preizkusili robota iz projekta Unexmin, opozarja Žibret. »Gre za okroglega robota, v projektu bomo izdelali tri, ki bodo zbirali podatke. Vsak naj bi samostojno deloval do pet ur in se spustil do 500 metrov pod vodno gladino.«
Novih podatkov iz idrijskega rudnika bodo veseli, pravi Dizdarevičeva, ki se zaveda, da bo septembrsko preizkušanje robota za vse sodelujoče izziv. »Ne vemo namreč, kaj je v jašku, kamor ga bodo poslali, še ostalo. Lahko se zgodi celo, da bo naletel na ovire,« opozarja. Kot pojasnjuje Žibret, bo idrijsko testiranje robota drugo tako po vrsti kot po zahtevnosti. Spomladi ga bodo preizkusili na Finskem, kjer bo okolje zanj najbolj varno in ga bodo lahko potapljači v primeru nepravilnega delovanja »rešili«. Idrijski teren bo zahtevnejši, preizkušanje pa naj bi se nadaljevalo še na Portugalskem in v Angliji, kjer zaradi zahtevnosti terena takšno reševanje ne bo mogoče. Pred tem pa sodelujoči razmišljajo še o enem izzivu pri nas. »Radi bi robota spustili še v Črno jezero. Z njim bi prišli tja, kjer ni bil še nihče,« pravi Žibret.
