Obe profesorici sta poudarili, da je negativna stran resničnostih šovov predvsem ta, da iz celega dneva pokažejo le tiste trenutke, ko so tekmovalci storili kakšno kontroverzno dejanje, kar jih potem zaznamuje za celotno tekmovanje. Opozorili sta na problem identifikacije. Gledalec se v dogajanje in osebe tako vživi, da se ne zaveda, da je povečini vse zrežirano in postavljeno v neko umetno situacijo, ki njega ne zadeva. Vse njegovo življenje se vrti okoli dogajanja znotraj šova.

Najtežji je povratek v rutino

Psihologinja dr. Barbara Debeljak Rus je poudarila, da pred vstopom v oddajo (bodoče) tekmovalce testirajo. Preverijo njihov temperament, značaj in druge psihološke značilnosti. S tem preprečijo vstop ljudem s težavami na duševnem področju in drugim, ki bi tako ali drugače ogrožali sebe in okolico. Ko so enkrat v šovu, jim ponudijo tudi osnovno psihološko pomoč, če bi se pojavile težave v psihičnem delovanju. Težava pa nastopi, ko tekmovalec zapusti šov. Takrat se zgodi podobno, kot ko pridemo z dopusta in moramo nazaj v rutino, zaradi česar smo slabe volje ter razdražljivi. Telo in duša doživita šok – nenadna sprememba okolja. Večina je bila tudi prepričana, da bodo ostali v boju za nagrado. V tistih ključnih 48 urah po odhodu iz šova jih zanima, kakšno mnenje si je o njih ustvarila okolica, zato svoje ime vpišejo v internetni iskalnik. Nemalokrat je mnenje negativno, saj ne moremo ustreči vsem. In prav takrat bi izpadli tekmovalec najbolj potreboval psihološko pomoč ali pa osebo, ki bi bila pripravljena poslušati in poseči po pomoči. Psihologi opozarjajo, da izstop iz resničnostnega šova lahko pomeni piko na i, ko se pri izpadlem tekmovalcu začnejo pojavljati težave, med njimi v skrajnih primerih po besedah profesorice celo težnje po samomoru.

Vdor v zasebnost s privoljenjem

Sociologinja Mirjam Martinuč Bernard je dejala, da je televizija danes v službi kapitalizma, predvajajo se oddaje, ki tržijo izdelke in spodbujajo potrošništvo. Kot primer je navedla lepotne oddaje, kjer (večinoma) tekmovalke tekmujejo v tem, katera bo najboljši model – namen je prodaja kozmetičnih izdelkov in promocija estetske kirurgije.

Gledalcem je prek resničnostnih šovov dostopna živeta resničnost akterjev v šovu, ki omogoča za določen čas pozabiti na lastne težave in življenje prek drugih, buri domišljijo ali pa dovoljuje samo izživljanje voajerističnih teženj.

Navadno se igralci kljub podpisanim pogodbam ne zavedajo, kako čustveno težka je lahko njihova izkušnja, saj kamera brezobzirno beleži tudi izraze notranjih stisk tekmovalcev.

Vzroke za participacijo išče v posameznikovih željah po boljših financah, prepoznavnosti in izboljšanem položaju v družbi. Poudarila je, da so scenaristi pripravljeni za večjo gledanost iti tudi čez moralna in etična načela. Scenarij je oblikovan tako, da nenehno izziva probleme, pokazano je le, kar je dobro za gledanost in posameznika lahko postavi v napačno luč. Tu nastane etični problem, saj resničnostni šov vpliva na oblikovanje mnenj, stališč, vedenjskih vzorcev in celo vrednot v globalnem prostoru.

Na vprašanje, zakaj gledalci redko priznajo, da gledajo resničnostne šove, sta ponudili vsaka svoj odgovor, ki pa je plod njunega osebnega mnenja in ne nujno stroke, iz katere izhajata. Profesorica Martinuč Bernard je povedala, da se oseba (podzavestno) zaveda, da je dejanje nespametno, saj namesto da bi živeli lastno življenje, raje opazujemo druge. Vsak trenutek življenja, ki ga živimo prek akterjev resničnostnega šova, je manj kakovosten. Življenje posameznika mora imeti lastno energijo, lastno samoiniciativnost, lastno vrednost. Doktorica psihologije je na vprašanje odgovorila, da zaradi vpliva okolice in radovednosti. Ker okolica vrednoti resničnostne šove kot negativne in nesprejemljive, se ljudje bojijo odziva okolice. Resničnostne šove pa gledamo zato, ker smo ljudje po osnovni naravi radovedna bitja in želimo biti del nečesa, o čemer govori naša okolica, navsezadnje pa tudi vsa Slovenija.