Vas, ki leži na nadmorski višini 1800 metrov, je dolga le dobrih devet kilometrov in se razteza v ozki dolini med tritisočaki. Tukajšnji prebivalci so se zaradi težkih življenjskih razmer stoletja prebijali skozi življenje. »To ni bilo življenje, bolj životarjenje,« razlaga Martina Bormolini, zaposlena v tamkajšnjem turističnem uradu. Zaradi senčne lege v tej vasi ne uspeva pravzaprav nič. Prebivalci se sicer mučijo z vzgajanjem repe, a ta v večino leta zamrznjeni zemlji zraste kvečjemu do velikosti manjše marelice.

»Tukaj ne uspeva nič,« poudari Martina. To ni naključje, saj ime vasi Livigno izhaja iz narečne besede za snežni plaz leina. V tistih nekaj mesecih, ko doline in okoliških vršacev ne prekriva sneg, se prebivalci ukvarjajo z živinorejo. Najbolj razširjena je govedoreja, kmetje pa so ustanovili tudi zadrugo, prek katere prodajajo sir in druge mlečne izdelke. Zgolj v neznatnem delu so se nekateri usmerili v prašičerejo in ovčerejo.

»Potem so se konec 19. stoletja prebivalci končno skoraj popolnoma usmerili v turizem, ki jim danes omogoča boljši življenjski standard. Razmere tukaj so pravzaprav enake kot v samo slabih 20 kilometrov zračne razdalje oddaljenem in veliko bolj znanem ter mondenem švicarskem smučarskem središču St. Moritzu. Danes v Livignu, ki uživa tudi posebne davčne ugodnosti, vsa vas je namreč brezcarinsko območje, živi 6400 prebivalcev, ki se večinoma ukvarjajo s turizmom.

Livigno se je svetu odprl s svojevrstno carinsko politiko

»To, kar je danes Livigno, je vsekakor zahvaljujoč brezcarinski coni, prvi gostje in trgovci so sem nesporno prišli zaradi tega,« priznava Martina Bormlini. V 16. stoletju so gospodarji Livigna, družina Grisons, v tej v dolini vzpostavili popolno ekonomsko in zakonodajno avtonomijo. Zaradi svojega po eni strani izoliranega, pa vendarle strateškega geografskega položaja je Napoleon leta 1805 Livignu prav tako odobril oprostitev plačila trošarine. Ta privilegij sta Livignu pozneje potrdila tudi Avsto-Ogrska (leta 1818) in Kraljevina Italija (po letu 1910). Evropska gospodarska skupnost je tradiciji sledila tudi po letu 1960. Tako je Livigno ohranil svoj brezcarinski status. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja so bili brez davkov naprodaj cigarete, alkohol in prestižni izdelki, denimo nakit in ure.

Danes te davčne ugodnosti veljajo za širok spekter izdelkov. Prišleki so najbolj navdušeni nad cenami goriva, ki so skoraj za polovico nižje kot denimo v sosednji Italiji. Znatno nižje kot v sosednjih državah so še vedno tudi cene cigaret in tobaka, alkoholnih pijač, parfumov, kamer in optičnih priključkov, računalniških in elektronskih naprav, usnjenih izdelkov ter krzna. Vse te izdelke lahko obiskovalci kupujejo v omejenih količinah, saj jim bodo cariniki ob prehodu meje v nasprotnem primeru poleg carine obračunali še kazen. Nakupljeno blago je namreč treba prijaviti ob odhodu z Livigna, in sicer pri carini v Foscagnu ali na švicarski meji.

»Toda danes to brezcarinsko območje in privilegiji, ki jih uživamo zaradi tega, ni več naš glavni fokus, gostu poskušamo ponuditi bistveno več kot poceni cigarete in alkohol,« razlaga Martina Bormolini. To nekaj več je vsekakor 115 kilometrov urejenih smučarskih prog in nepregledne površine pobeljenih pobočij za prosto smučanje.

Raj za prosti slog

Prvi hotel, pravzaprav gostilno s prenočišči v Livignu, Lucanda so odprli že leta 1880. Bil je namenjen večinoma popotnikom, ki so živeli v teh gorah in potovali čez prelaze na drugo stran gora, v Švico, Italijo ali Avstrijo. Legenda pravi, da je 21 dni po odprtju te gostilne, baite, kot jim pravijo v tistih krajih, prišel prvi gost. »Bil naj bi študent z ameriškega Harvarda. Njegovi podatki so bili vpisani v knjigo gostov,« pravi Martina.

Danes se mesto s 6400 prebivalci lahko pohvali z milijonom nočitvami pozimi. Zima in z njo smučarska sezona v tistih krajih traja od oktobra do konca maja, saj večji del smučišč leži krepko nad gozdno mejo, kar omogoča prosto smuko zunaj urejenih smučišč. Ta je tam celo tako priljubljena, da je v nasprotju s sosednjo Avstrijo legalizirana, mestne oblasti pa vsako jutro na spletni strani objavljajo stopnjo plazovitosti in nevarnosti ter druge napotke.

Že sredi oktobra v Livignu odprejo tekaško progo, mesec dni pozneje smučišča na obeh strani vasi (letos se je smučarska sezona začela 18. oktobra), oboje pa nato zaprejo 1. maja. Lani so obnovili najstarejšo gondolo Carosello. Najmodernejša tehnologija zdaj pripelje smučarje skoraj 2800 metrov visoko in pri tem premaga več kot 900 metrov višinske razlike v pičlih devetih minutah (stara gondola je za premagovanje te razdalje potrebovala 20 minut).

V lanski poletni sezoni, torej med majem in oktobrom, so našteli 400.000 obiskovalcev. Večinoma prihajajo tja kolesarit. »Velik hit je tudi naš poletni Trofeo delle Contrade, nekakšna območna pokalna tekma,« doda Martina Bormolini. Smučarsko tekmo organizirajo vsako leto sredi avgusta (lani denimo 22. avgusta), njena posebnost pa je tekmovanje v starem slogu, s starimi smučmi in opremo. Ogromne količine snega, približno 100.000 kubičnih metrov, namenjenih za nenavadno poletno tekmo, pripravijo že pozimi in ga pokrijejo z žagovino ter posebno odbojno folijo ter ga na tak način izolirajo pred toploto. Približno 50.000 kubičnim metrov tega snega nato porabijo za tekmo ter z njim prekrijejo eno samo progo in tudi glavno ulico v vasi. »Približno dva dni zdrži ta sneg,« pove Martina. Poleti so namreč povprečne dnevne temperature okoli 20 stopinj Celzija, ponoči pa padejo na okoli 15 ali 10 stopinj Celzija.

Preostanek snega shranijo do oktobra, ko z njim prekrijejo prvo tekaško progo in s tem začnejo svojo smučarsko sezono. Lani je turistično združenje Najboljše evropske smučarske destinacije (sedež ima v Bruslju in združuje več kot 300 lokalnih turističnih organizacij v Evropi) Livignu podelilo naslov tretje najboljše smučarske destinacije v Evropi. ah