Večina naših načrtovalcev samostojnosti in spopada z jugoslovansko vojsko je imela tudi rezervni načrt, kam se bodo umaknili na varno, če slovenski puč propade, piše v Nedeljskem dnevnikuAleksander Lucu. Nekaj jih je res popihalo na tuje, takoj ko so zahrumele tankovske gosenice. Slovenski svetovni kongres, ki je zasedal konec junija 1991, se je denimo iz Ljubljane v hipu umaknil v Celovec! Umik političnih izbrancev socializma na tuje niti približno ni bil avantura, saj so vedeli, da bodo dobro preskrbljeni. Prav premoženje Slovenije je bilo glavna skrb salonskih osamosvojiteljev iz druge vrste. Tisti, ki so bili za odcepitev od Jugoslavije, so se že davno prej pripravili na divjo delitev skupnega premoženja, kar je pozneje doseglo vrhunec v tajkunstvu. Tiste, ki niso bili povsem za osamosvojitev, je skrbelo, kdo bo pobral dolga desetletja nakopičeno bogastvo v tujini. Neusmiljeno ropanje državnega premoženja in iskanje zakladov nekdanje Udbe in partije v tujini pa niti slučajno ne pojenjata, postali sta celo gonilna sila današnje dnevne politike.
Strogo prikrit načrt za pridobivanje denarja takoj po drugi svetovni vojni, ki ga je Udba nujno potrebovala tudi za svoje delovanje v tujini, je imel delovni naslov Ekonomska penetracija v zamejstvu. Iz začetnega nedolžnega »švercanja« se je mogočno razbohotila ilegalna trgovina z lesom, tobakom, soljo, začimbami in usnjem. V vagonih brez nadzora so dragocene surovine odhajale v Italijo v roke edinim dobro organiziranim kupcem – mafijcem.
Poslovali so tekoče in dokaj dobro plačevali. Zanimivo je, da so bile pri naših paratrgovcih kot poplačilo izjemno dobrodošle ročne ure in ameriške dišeče cigarete v privlačnih škatlicah (mafija jih je kupovala od zavezniških vojakov), ki so delale čudeže pri socialističnih funkcionarjih in partijskih komisarjih v Beogradu, ki so zlasti ure z neverjetnim dobičkom prodajali naprej ruski vojaški misiji. Zato linija Trst–Ljubljana–Beograd–Moskva še dandanašnji trgovsko in politično dovolj uspešno deluje kot trdna slovansko-italijanska naveza.
Udbaško paragospodarstvo je z enostavne trgovine kmalu prešlo na raven uradnega državnega poslovanja s posebnimi privilegiji v poslovanju s tujino. Zato sta bili ustanovljeni dve za slovensko poslovno zgodovino izjemno pomembni podjetji, Slovenijales in Intertrade.
Mojster Miha bi moral postati Mihaela
Še več zanimivih člankov, denimo o tem, kako sta se v nemilosti znašla junaka risank gasilec Samo in mojster Miha, kako so se kamniška jajca privalila vse do Bruslja, kako jo je pred strogo sodnico odnesel pedofilni zdravnik ameriške gimnastične reprezentance in kako izjemna je natančnost izdelovalca makete Ruske kapelice Francija Pogačarja, pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
