Vsak kolikor toliko približen kmet razume, da seme ne vzklije iz nič. Včasih se sicer zdi, da rastline poganjajo kar same od sebe, a je hitro jasno, da gre bodisi za plevel, ki raste iz ipike ali ignorance, ali pa za srečo, ki je opoteča. Seme je po čudežnem naključju padlo v plodno prst in zdaj iz njega nekaj bo. Pri tem naključju je vsako upanje zaman, še znanost se o njem izreka z neprijazno skepso. Eden največjih problemov človeštva ta hip je erozija plodne zemlje, iz česar izhaja, da bo srečnih naključij s samoniklimi vzklitji vedno manj, kmalu nič več. Videti je, da plodno prst odnaša veter, da jo odnaša voda, dejansko pa jo odnaša ignoranca, ki je zelo podobna ignoranci njivskega plevela – posrkati vse, kar se posrkati da, čim višje in čim hitreje zrasti, potem pa crkniti v vročini skupaj z njivo.
Saj se mi že malo upira, da ubogo njivo zmeraj uporabljam za prikaz slabe prakse, a mojemu majhnemu podeželskemu srčecu je ta metaforika blizu, pa upam, da bo nalet...
Hej, predsednik, hej, Evropa, hej, svet. Zmeniti se moramo, kajti tu notri, v moji dušici, postaja precej mrko in utesnjeno. Za razlago, kako mi je,...