Kot zdaj večina Slovencev lahko vidi in občuti na svoji koži, pa se je osamosvojitev – namesto v zgodbo o uspehu – iz sebičnih nagibov manjšine spremenila v en sam obupen poskus revanšističnega spreminjanja zgodovine in rehabilitacije kolaboracije, sočasno pa tudi v fizično prisvajanje narodovega bogastva. Temu se je v zadnjem času pridružil še neprikrit namen politike, da se razproda še zadnje državno (družbeno) imetje. Prihajajoče državnozborske volitve so verjetno zares zadnja priložnost, da pametna in razsodna večina pošlje na smetišče zgodovine vse tiste, ki jim je glavno poslanstvo sejanje razdora med Slovenci s (spre)vračanjem zgodovine, vse tiste, ki so si s položaja politične moči prisvojili državni denar, vse tiste, ki pod diktatom Evrope servilno razprodajajo najmočnejša in najdonosnejša javna podjetja.

Večini Slovencev je jasno, da je država potrebna temeljite prenove, ki se je stari »inventarni« politiki zagotovo ne bodo lotili. Torej je rešitev v ljudeh, ki bodo te spremembe v svojih volilnih programih napovedali in zanje tudi jamčili s svojo osebno integriteto.

Če pa se razsodna večina ne odloči za množični odhod na volitve in izbiro kandidatov (ne strank), ki bodo jamčili za spremembe v korist državljanov, potem nas pač čaka stvarnost, polna agresivnih oblikovalcev javnega mnenja. Predvsem je žalostno dejstvo, da so ti ljudje praviloma v starem sistemu dobili vse – izobrazbo, službo, možnosti delovanja –, zdaj pa so nenadoma pozabili na vse to in se vedejo, kot da so se rodili v samostojni Sloveniji. To velja tudi za še celo četo novorevolucionarjev, ki so pozabili na svoje partijske čase.

Ko sem končal pisanje tega sestavka, sem si šel ogledat dokumentarni film Potovanje v holokavst, zato je dodan še ta zadnji del. Javna ustanova, RTV SLO, ki bi morala tak film uvrstiti ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta v najbolj gledani termin, ga je predvajala po 23. uri, ko večina, posebno mladih, že spi. Tako niso mogli izvedeti, da so vsi holokavsti, tudi prihodnji, pogojeni z verovanjem in z delovanjem države. In država, ki namerno ne seznanja svojih ljudi z realno zgodovino, je morda že na poti njenega ponavljanja.

Kljub neverodostojnosti različnih novinarjev tipa Jože Možina, Igor Pirkovič, Rosvita Pesek in tako dalje verjamem, da je še lepo število strokovnih, neodvisnih in pogumnih novinarjev, ki so s svojim delom sposobni pritegniti bralce, gledalce in poslušalce, na primer Matej Šurc, Erika Žnidaršič, Boštjan Videmšek, Jelena Aščić, Evgenija Carl, Blaž Zgaga ter še številni novinarji in novinarke, ki jim ni vseeno za dogajanje v naši družbi in na svetu. Enako velja seveda tudi za pišoče novinarje, od katerih bi posebej omenil Meto Roglič, Marcela Štefančiča, Tanjo Lesničar, Dragana Petrovca, Ranko Ivelja… Napredni, angažirani, strokovni in pogumni. Takšni bi morali biti tudi na javni RTV, vključno z uredniki in drugimi odgovornimi osebami.

Srečo Knafelc, Krvava Peč