Preslikano na novo predstavo v režiji Diega de Bree to pomeni, da pred nami vstanejo sanjske slike, potopljene v veliko megle (razostrenost), ter karakterji, nedosledno razpeti med trzavice, sanjske iluminacije ali meseno pogoltnost. Režija gre pogosto proti mozartovski mizansceni, kar samo na sebi ni problematično, bolj postaja moteče to, da ji ne uspe do konca vzpostaviti nobene nove vsebinske sledi. Protagonisti tavajo po odru, njihovi medsebojni stiki so precej prekinjeni, včasih uporabijo kak učinkovit gag, a v tej odtujenosti ne premerijo za Moza

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.