Samozaposlenim v kulturi država ne priznava bolniške, krajše od 31 delovnih dni, se pravi, da jo prizna po približno 40 dneh, kar je svojevrstna diskriminacija; nihče namreč ne izbira, kako dolgo in kako hudo bo bolan. Vlada je v začetku januarja ponovno izdala tudi uredbo o višini dnevnega nadomestila, ki znaša 20 evrov na dan, znesek po uredbi ostaja enak že od leta 2014. Po mnenju kulturnega ministrstva naj bi samozaposlenim prinesel okoli 600 evrov za 30 dni, s čimer naj bi se ustavil na pragu revščine; to mejo so v letu 2016 določali prihodki v višini 616 evrov na mesec.
A na društvu Asociacija opozarjajo, da je argumentacija ministrstva nejasna, saj se enkrat nanaša na delovne dni (ZUJIK), drugič na vse dni v mesecu (uredba). Šeststo evrov bi samozaposleni v prvem primeru prejel šele v približno 40 dneh in ne v 30. Mesečno bi tako dobil le okoli 420 evrov nadomestila in torej nikakor ne bi presegel praga revščine. »Ministrstvo je spet dokazalo, da je njihova matematika drugačna od matematike vseh drugih,« trdi predsednica Asociacije Jadranka Plut. Zato so ministrstvu predlagali, da višino nadomestila dvigne na 35 evrov na dan.
Spet varčevalni ukrepi?
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) med drugim določa, da je samozaposleni do nadomestila v primeru bolezni upravičen največ enkrat na leto. Kaj naj torej naredi, če ima denimo kronično bolezen, ki se ponavlja? Nadomestilo mu ne pripada niti v primeru poškodbe na delovnem mestu ali drugje, te naj bi krila dodatna zavarovanja, ki bi si jih moral samozaposleni plačati sam, prav tako ne za poklicne bolezni.
»Vrhunska sodobna plesalka, ki se poškoduje med predstavo, nima pravice do nadomestila,« pojasnjuje Plutova. Njen položaj je torej bistveno slabši, kot če bi bila plesalka v javnem zavodu. Gre za sporne omejitve, zaradi katerih pravice nadomestila za čas zadržanosti z dela številni ne morejo izkoristiti.
Za drobiž gre
Analiza financiranja kulture, ki jo je objavilo ministrstvo, kaže, da je tako mehanizem izplačevanja omenjenega nadomestila v preteklih letih lahko izkoristilo le okoli en odstotek samozaposlenih v kulturi – v letu 2014 je bilo takih primerov 33, v 2015 zgolj 20, 2016 30. Sredstva za ta mehanizem so torej zanemarljiva in se letno gibljejo okoli 15.000 evrov.
Višina proračunskih sredstev skratka po mnenju Asociacije ne more biti realni razlog za nezviševanje višine dnevnega nadomestila, saj bi šlo za dodatnih 10.000 do 15.000 evrov na leto. Plutova pri tem spomni še na gospodarsko rast v Sloveniji: »Nesprejemljivo je, da ministrstvo za kulturo tudi v takih okoliščinah varčevalne ukrepe še vedno oziroma ponovno uvaja za samozaposlene, čeprav jih 50 odstotkov živi pod pragom revščine.«
Le okvirna pomoč
Ko smo z očitki na temo preseganja praga revščine soočili kulturno ministrstvo, so nedoslednosti zanikali, češ da niso nikoli navajali višine nadomestila za 21 dni, temveč vedno za 30 delovnih dni, saj oseba, ki je zadržana od dela manj kot 30 dni, do tega nadomestila ni upravičena.
Na ministrstvu še opozarjajo, da nadomestilo za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni, ki ga ureja ZUJIK, ni bolniško nadomestilo in ne gre za pravico iz zdravstvenega zavarovanja, temveč je to eden izmed ukrepov za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi, ki naj bi služil zagotavljanju minimalne varnosti: »Nadomestilo je namenjeno situacijam, ko samozaposleni v kulturi iz drugih naslovov ne morejo prejeti nadomestila.«
Asociacija se je na uredbo odzvala, a z ministrstva ni prejela odgovora. »To postaja stalna praksa, ne samo v primeru bolniškega nadomestila. Ministrstvo s svojimi ukrepi ne seznanja redno niti dialoške delovne skupine za samozaposlene – češ da so zgolj posvetovalno telo – predlogi niso upoštevani, argumentacija, zakaj ne, redno umanjka,« pravi Plutova. Na ministrstvu sicer napovedujejo novo ureditev za področje samozaposlenih, kjer bo v kontekstu celotne ureditve urejeno tudi bolniško nadomestilo.« Kako bi se kaj takega, kar se ni zgodilo štiri leta, lahko zgodilo v mesecih pred volitvami, lahko le ugibamo.
