Sedemindvajsetega januarja 1945 je rdeča armada osvobodila eno najhujših nacističnih koncentracijskih taborišč – Auschwitz na Poljskem. V njem je umrlo najmanj 1,6 milijona Judov, Romov, Slovanov in »manjvrednih ljudi« drugih narodnosti. Za vedno je v Auschwitzu ostalo tudi 1351 Slovenk in Slovencev.
Generalna skupščina Združenih narodov je na zasedanju 1. novembra 2005 dan osvoboditve Auschwitza razglasila za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Slovenska vlada je 27. januar razglasila za nacionalni dan spomina na holokavst leta 2008.
Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja je v Centru urbane kulture Kino Šiška pripravil spominsko slovesnost, na kateri so se spomnili tudi slovenskih žrtev holokavsta. Slavnostni govornik je bil pisatelj in publicist Goran Vojnović.
»Leta 2018 se holokavsta ne moremo le spominjati. Moramo se ga tudi zavedati. Moramo se zavedati, da je človeška zgodovina zgodovina nečloveškega, zverinskega v človeku, da je človeška zgodovina zgodovina vojn, zgodovina etničnih čiščenj, zgodovina iztrebljanja, zgodovina zasužnjevanja,« je med drugim dejal Vojnović in nadaljeval: »Da, tudi danes sta tu, nacizem in fašizem, ker je nekaj v človeku, kar ga potiska nad sočloveka, in tega se je treba zavedati. Holokavst je dejanje človeka. Holokavst je človek. Ker je šest milijonov Judov umoril človek. Ker je pol milijona Romov umoril človek. Zavedajmo se tega.« V italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taboriščih je umrlo skoraj 13.000 Slovenk in Slovencev. Največ v tržaški Rižarni, podružnici Auschwitza – več kot štiri tisoč. V vseh taboriščih je bilo med drugo svetovno vojno skoraj 59.000 Slovencev, od tega kar 36.000 v italijanskih taboriščih Rab, Gonars, Renicci, Visco. Udeležencem spominske slovesnosti, ki se je je udeležilo več kot 300 ljudi, je pozdrave poslala tudi najstarejša slovenska taboriščnica, 106-letna Fanika Raček, ki je preživela strahote Auschwitza. jal
