V vseh časih so bili številni posamezniki in celo ljudstva, ki so hoteli priti do dobrin za življenje na lahek način, po možnosti brez dela. Takšen lahek način je ponarejanje denarja. Slikar, ki je naslikal brezjansko Mater božjo, je bil baje obsojen zaradi ponarejanja denarja (Leopold Layer).

Bankovci in kovanci imajo kupno moč samo, če so izdani v količini, ki ustreza ponudbi blaga na trgu. Če so izdani v preveliki količini, nastane razvrednotenje denarja (inflacija), ki prizadene predvsem delavce in upokojence, izniči pa tudi obratni kapital podjetij. Bankovci so res samo potiskan papir, ampak ker stoji za njimi regulator in ves državni aparat (policija, sodišča, zapori) in zaupanje ljudi, ima takšno vrednost (kupno moč), kakršno ima.

Kriptoimetje si lahko izmisli in začne izdajati vsak človek, če le najde dovolj naivnežev ali potencialnih prevarantov, ki bi za njegov izmislek plačali prave evre ali dolarje. Domnevam, da tudi ime, na primer bitcoin, ni zaščiteno, lahko pa si je izmisliti drugo ime.

Namišljeno imetje, ki si ga lahko izmisli vsakdo, pa ne more imeti visoke vrednosti. Velika ponudba na trgu zmeraj zniža ceno. Nisem prepričan, da bi bila generalna prepoved ustvarjanja kriptoimetij uspešna. Prepoved bi nas uspavala, da se nam ne more nič zgoditi, življenje pa prinaša vedno nove poizkuse na tuji račun. Človeka ni mogoče zaščititi pred njegovo lastno neumnostjo. Dokler tvegajo z visoko rizičnimi naložbami v kriptoimetja posamezniki, ki imajo preveč denarja ali so neodgovorni, kriptoimetja za družbo ne predstavljajo nevarnosti.

Nevarno bi postalo, če bi menedžerji velikih podjetij z veliko delničarji ali z veliko zaposlenimi in direktorji bank iz kakšnega koli razloga (podjetje na primer posluje z izgubo) začeli vlagati dober denar v kriptoimetja.

Zakoni statistike, verjetnostni račun in zdrava pamet govorijo, da je število naivnežev z veliko denarja in potencialnih prevarantov končno, zaradi česar se mora povpraševanje prenehati, kar pomeni ničto ali zgolj simbolično vrednost kriptoimetja. Tisti, ki ima veliko kriptoimetja, ni bogat, ker nihče ne ve, koliko je to imetje vredno na trgu, kjer morda že jutri ne bo več povpraševanja. Bogat postane šele, ko kriptoimetje proda za prave evre ali dolarje.

Ker je evforija kriptoimetij svetovni pojav, sem prepričan, da bo večina držav ukrepala. Revizorji, ki revidirajo zaključne račune pravnih oseb, bi lahko vrednotili naložbe v kriptoimetja z edino realno vrednostjo zanje, to je z nič. Vlaganj v kriptoimetja ne bi priznali kot davčni strošek. Vsebinsko načelo enakosti pred zakonom zahteva, da so zaslužkarji s kriptoimetjem davčni zavezanci. Kazenski zakon bi lahko določil kaznivost odgovornih oseb za škodo, povzročeno s poslovanjem s kriptoimetji.

Kot že rečeno, ne verjamem, da bi bila prepoved tega početja učinkovita. Resnica je predvsem iskanje. Tovariš Palmiro Togliatti je izjavil: »Pri nas (komunistih) ima resnica vse pravice, zmota nobene.« Mislec Rabindranath Tagore pa je dejal: »Če zaprete vrata vsem zmotam, jih zaprete tudi resnici.« Pustimo življenju, da samo obračuna s stranpotmi, kakršna so tudi kriptoimetja. Sam bi si želel, da bi mediji, ki soustvarjajo javno mnenje, postavili svet kriptoimetij tja, kamor spada, v svet čudaštva in vsaj po mojem mnenju moralno spornih dejanj (življenje na tuj račun).

Janez Škulj, Velike Lašče