Včasih so novinarje, ko so pričenjali novinarsko kariero, pošiljali na tržnico zbirat in obdelovat tam zbrane podatke. Možina je zaslužil, da ga – in ne samo po tem pogovoru – pošljejo na tržnico učit se novinarske obrti. Tako osladnega pogovora, polaganja odgovorov v usta in praznega besedičenja dolgo nisem videl. Višek pa je bilo javno črnenje človeka, ki ga ni zraven, kar je počel Kangler, Možina pa ga ni ustavil. Ne poznam sodnika Karakaša, zaupam pa v strokovno presojo sodnega sveta, ki ga je predlagal za izvolitev za vrhovnega sodnika. Kolikor vem, v sodnem svetu sedijo ljudje, ki imajo znanje za tovrstno presojo in ne bi kar tako nekoga predlagali za vrhovnega sodnika, zato jim bosta Kangler in pritrkovalec Možina težko solila pamet. Menim, da je nujno treba visokošolskim organizacijam, ki izobražujejo novinarje, prikazati ta pogovor med obema omenjenima »ustvarjalcema« kot eklatanten primer, kako se ne dela novinarstvo. To, da je Kangler govoril, kar je govoril, je njegov problem in doseg, moti pa me, da se to dogaja na javni televiziji. V tem primeru ne velja floskula, ki so jo uveljavili na televiziji, da gre za uravnoteženje programa, gre za padec programa na dno.
Sodniku Karakašu se je tudi zgodila krivica, ko je njegovo izvolitev organizirano zavrnil državni zbor. O njem so govorili, ga blatili, podcenjevali in inkvizicijsko zavrnili predlog za imenovanje. Ni se imel možnosti strokovno braniti, pa tudi sodni svet ni imel možnosti razložiti razlogov, zakaj je primeren za vrhovnega sodnika. Obdelali so ga neusmiljeno in politično odstrelili. Samo zato, ker je sodil Kanglerju in ta s sojenjem ni bil zadovoljen. Kaj bi na to povedalo triindvajset tisoč izbrisanih? Po logiki, ki jo je ubral državni zbor, predlagam, da le-ta sestavi seznam politikov, ki so zaščiteni, in naj začnejo nositi značko, da jih sodniki ne bodo sankcionirali. Tako bomo obvarovali sodnike, da se jim ne bi zgodil »karakašizem«, da bi se skratka vrli poslanci zbrali in ga ne bi izvolili. Čeprav to ni v opisu del predsednika države, gre zanesljivo za primer, ko bi se lahko »odzval«. Posebej skrb vzbujajoče pa je, da se tudi strokovna združenja pravnikov ne odzovejo. Ne branim Karakaša, branim stroko, branim demokracijo, pa ne tako, kot jo zagovarja državni zbor. Pozivam gospoda Karakaša, da gre »do konca«. Nima kaj izgubiti. Ne gre samo zanj, gre za rušenje pomembnega stebra demokracije.
Od osamosvojitve naprej si nekateri močno želijo omejiti delovanje sodstva in ga ohromiti na vse mogoče načine. Enkrat bodo uravnoteževali s svetovnim nazorom, kot nekateri zagovarjajo pri imenovanju ustavnih sodnikov, drugič se ne sme politikov dotikati, tretjič so »naši« pošteni in se jih ne smemo dotikati, sicer bomo imeli »krivosodje«… Taki praksi in prizadevanjem se je treba upreti, ker ne morejo in ne smejo biti nekateri bolj enaki od drugih.
Remzo Skenderović, član Društva SRP