Pri odgovoru na to vprašanje se moramo spomniti, da je dolg hkrati pasiva in aktiva. V zaprtih gospodarstvih – in ničesar ne dolgujemo zunajzemeljskih bitjem – se svetovni dolg in temu ustrezna aktiva nujno medsebojno izničujeta. Tako da je tisto, kar je zares pomembno, sestava dolga in pasive – ali če povemo preprosto: kaj kdo komu dolguje.

Velik javni dolg na primer kaže, da bi lahko obstajala potreba po povečanju davkov – davčno zakonodajo v povsem nasprotni smeri pa so sprejeli republikanski kongresniki v ZDA – in/ali po višjih obrestnih merah (realnih ali nominalnih, odvisno od monetarne politike in inflacije). Če je to v večji meri dolg do tujih posojilodajalcev, poleg tveganja glede obrestnih mer obstaja še tveganje glede menjalnih tečajev.

Pri dolgovih zasebnega sektorja pa je vse odvisno od tega, za kakšno vrsto dolga gre. Lahko gre za popolno zavarovanje pred tveganjem, ko dotok dolžnikovega denarja pokrije vse obveznosti. Lahko gre za spekulativni dolg, ko dotok dolžnikovega denarja pokrije samo obresti. Lahko gre za Ponzijev dolg, ko dotok dolžnikovega denarja ne pokrije niti obresti. Kot je pojasnil ameriški ekonomist Hyman Minsky: večji kot je delež spekulativnega in Ponzijevega dolga, večje je tveganje, da bo velik upad zaupanja sprožil nenaden val hitrega zmanjševanja zadolževanja, kar se lahko hitro sprevrže v hudo finančno krizo.

Pri dolgovih tako javnega kot zasebnega sektorja igrajo pomembno vlogo tudi roki zapadlosti. Daljši tovrstni roki omogočajo več časa za prilagoditev, s čimer se zmanjšuje tveganje za drastičen upad zaupanja.

Čeprav osredotočanje na številke ni tako pomembno, pa javne institucije in zasebni raziskovalci počnejo natanko to. Pomislimo na to, kako se poroča o grški dolžniški krizi. Veliki časopisni naslovi sporočajo, da se je javni dolg povečal s 100 odstotkov BDP-ja leta 2007 na 180 odstotkov BDP-ja letos, zelo malo pozornosti pa se posveča dolgovom zasebnega sektorja. In v resnici je celoten grški dolg, ko so javni posojilodajalci zamenjali zasebne in ko se je obrestna mera zniževala, postajal, čeprav je še vedno zelo visok, bolj vzdržen. Njegova vzdržnost v prihodnosti je deloma odvisna od grškega BDP-ja – ki je imenovalec ravni dolga.

Do podobne napake prihaja pri ocenjevanju kitajskih dolgov, ki po svetu povzročajo največ skrbi. Številke so vsekakor zastrašujoče: kitajski dolg v razmerju do BDP-ja je trenutno okoli 250-odstoten, dolg zasebnega sektorja pa zajema 210 odstotkov BDP. Toda okoli dve tretjini dolgov zasebnega sektorja, ki se jih opredeljuje kot bančna posojila in obveznice podjetij, je trenutno dolgov podjetij v državni lasti in v lasti lokalnih vlad. Centralna vlada ima precejšen nadzor nad obema vrstama dolgov.

Za Kitajsko je najbrž največje tveganje bančni sektor v senci, o katerem ni zanesljivih podatkov. Na drugi strani je možno, da je pomemben del rasti zasebnega dolga glede na BDP v zadnjih letih posledica »formalizacije« dela bančnega sistema v senci – tendenca, ki bi lahko pozitivno vplivala na gospodarsko stabilnost.

Obstajajo pa še druge dobre novice s Kitajske. Velika večina kitajskega dolga je v juanih, torej v domači valuti; država ima velikanske devizne rezerve, in sicer v višini 3000 milijard dolarjev (2530 milijard evrov); nadzor kapitala je še vedno učinkovit, čeprav se je v zadnjih letih zmanjšal. Voditelji Kitajske imajo tako pravi vojni zaklad, ki ga lahko uporabijo za ublažitev morebitnih pretresov na finančnih trgih.

Med drugimi hitro razvijajočimi se gospodarstvi so nekatera vzrok za zaskrbljenost. Toda na splošno je situacija relativno stabilna. Čeprav se je zasebni dolg v zadnjem času povečal, njegova raven ostaja sprejemljiva. In dolg javnega sektorja se je zelo malo povečal glede na BDP.

Pri visoko razvitih gospodarstvih ni veliko razlogov, da bi verjeli, da je Japonska pred dolžniško krizo. V ZDA se bo javni dolg povečal zaradi davčne reforme, toda to težavo bo ublažila nadaljnja gospodarska rast, vsaj prihodnje leto in najbrž še leta 2019. In čeprav bi v Evropi aktiva slabe kakovosti, ki jo imajo banke, lahko ovirala okrevanje, najbrž ne bo sprožila finančne krize.

Zdi se torej, da se svet kratkoročno ne sooča z nevarnostjo dolžniške krize. Nasprotno, sedanja situacija kaže, da se bo vrednost aktive večala, prav tako gospodarska rast, ki jo spodbuja povpraševanje.

To pa ne pomeni, da ni treba paziti na geopolitična tveganja. Čeprav trgi težijo k temu, da bi prezrli lokalne politične krize in celo večje geopolitične izzive, bi lahko nekateri dramatični dogodki povzročili, da bi razmere ušle nadzoru. Predvsem je še vedno nevarna severnokorejska jedrska grožnja z možnostjo nenadne eskalacije, ki bi lahko v trenutku povečala nevarnost konflikta med ZDA in Kitajsko.

Bližnji vzhod ostaja drugi vir možne nevarne nestabilnosti, saj so se napetosti v Zalivu tako zelo povečale, da sovražnosti med Iranom in Savdsko Arabijo in/ali nemiri v Savdski Arabiji niso nekaj, česar si ne bi mogli predstavljati. V tem primeru bi lahko prišlo še do konflikta med Rusijo in ZDA.

Tudi če ne bo velikega geopolitičnega pretresa, ki bi resno postavil pod vprašaj rast svetovnega gospodarstva na kratki rok, ostajajo velika srednjeročna in dolgoročna tveganja. Vse večje razlike v prihodkih – ki postajajo toliko hujše, ker je vse večji tudi prepad med poklicnimi profili, sposobnostmi in delovnimi mesti v digitalni dobi – bodo ovirale gospodarsko rast, razen če ne bo prišlo do širokega spektra težkih strukturnih reform, vključno z reformami, ki naj bi zavrle podnebne spremembe.

Dokler je geopolitično situacijo mogoče obvladovati, bi morali tisti, ki odločajo, imeti čas, da uveljavijo nujne strukturne reforme. Toda priložnost se ne bo ponujala v nedogled. Če bodo tisti, ki odločajo, zapravljali čas – kot se dogaja v ZDA – za sofistične teorije o tem, kako je mogoče z manjšimi davki zagotoviti investicije in gospodarsko rast, bo imel svet hude gospodarske težave.

Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes pa eden vodilnih v Brookings Institution. © Project Syndicate, 2018