V Dnevniku sem 3. julija 2017 pisal o problemu nočnega dela, ki »postara« možgane. Ni pa samo dolgotrajno delo v nočnih izmenah tisto, ki škodljivo vpliva na funkcijo možganov, ampak tudi enkratno nočno delo bistveno zmanjša nekatere funkcije, kot je denimo reakcijski čas, ki je še kako pomemben v prometu in pri nekaterih drugih aktivnostih. Vse to dobro vemo oziroma vedo vsi, ki smo delali oziroma še delajo ponoči. V ZDA so v neki študiji ugotovili, da so kognitivne in druge sposobnosti človeka po neprespani noči približno enake, kot če imaš v krvi koncentracijo alkohola med 0,5 do 0,7 promila. Kakšne so v tem primeru posledice, ko nas ustavijo možje postave, vsi vemo.

V grožnjah sindikatov javnega sektorja, najsi gre za gasilce, policiste ali zdravstvene delavce, vključno z zdravniki, se običajno omenjajo le boljši osebni dohodki, le redko pa drugi problemi iz delovnega razmerja. Med najpomembnejše po mojem mnenju spadajo delo čez polni delovni čas in trajanje ter vrednotenje nočnega, nedeljskega dela in dela na praznični dan. Če vzamemo samo delo na dan praznika, lahko povem, da se večina zdravstvenih delavcev sploh ne zaveda, da so na praznični dan, če delajo, zanj praktično okradeni, saj imajo tisti, ki so doma, plačan dan odsotnosti, delavci v zdravstvu pa se za praznik lahko obrišejo pod nosom. Ko smo pred kratkim spremljali pogovore o delu trgovcev ob praznikih, jim je bilo obljubljeno, da bodo plačani 250-odstotno, kar je edino pravilno. Druga možnost pa bi bila, da bi imeli pravico koristiti prosti dan kak drug dan v tednu, mesecu ali letu.

Glede nočnega dela pa vladata popolna zmeda in nepravičnost. Po zakonu se za nočno delo šteje delo v času med 23. in 6. uro naslednjega dne (vse ure dela, opravljene v tem časovnem obdobju, se štejejo za nočno delo). Medicinske sestre, na primer, prihajajo v nočno izmeno ob pol devetih ali devetih zvečer in imajo plačilo kot podnevi do 23. ure, od tedaj do 6. ure naslednjega dneva plačilo nočnega dela, preostali delovni čas pa spet dnevno plačilo. To je zelo krivična zakonska ureditev, pa se je nobena vlada in noben sindikat resno ne loti. Normalno bi bilo, da bi bilo nočno delo vrednoteno kot nočno vse od prihoda v službo do odhoda domov.

Drugi absurd pa je, da nočne izmene trajajo dlje kot dnevne, in sicer med tednom običajno deset ur, ob vikendih in praznikih pa kar 12 ur, kar je v popolnem nasprotju s fiziologijo, začenši s tako imenovanim cirkadianim ritmom pa vse do utrujenosti po končani nočni izmeni, kar sem že omenil. In če upoštevamo še čas za prihod in odhod z dela, odsotnost traja kar 12 do 14 ur. Taka razporeditev delovnega časa je prav neverjetna, saj bi bilo najbolj normalno, da bi bile nočne izmene najkrajše, in ne najdaljše. In prav čudi me, da pri zahtevah sindikatov ni to ena od prioritet.

Medtem ko sem pisal ta prispevek, sem na neki spletni strani naletel na podatek, da naj bi ženske, ki delajo ponoči, pogosteje zbolevale za nekaterimi vrstami raka. Nadalje sem pred leti bral študijo, da je pri ženskah, ki redno delajo tudi ponoči, več spontanih splavov. Ugotovili so tudi, da se vsakih pet let poveča tveganje za raka za 3,3 odstotka. In študije o škodljivosti nočnega dela se kar vrstijo. Trdim, da smo za kaos na tem področju krivi tudi zdravstveni delavci, ker se premalo odločno borimo za ustreznejšo razporeditev delovnega časa. Med pogoste izgovore spada tudi ta, da se dela ne da organizirati drugače. Vendar vem, da se ga da, le volja in zdrav razum bi morala prevladati v naši miselnosti.

Naj še enkrat pozovem vse sindikate, ki se borijo za svoje člane, naj se poleg boljših plač borijo tudi za boljše pogoje dela, in pri tem bi na prvo mesto postavil nočno delo. Če je že zakon tako neživljenjski, da se šteje za nočno delo le sedem ur, potem naj nočna izmena tudi v resnici traja le sedem ur; to ponavljam predvsem zaradi zdravstvenih razlogov, ker ima nočno delo dokazano škodljive učinke. Taka sprememba nič ne stane, koristi pa so praktično neizmerljive, in moram reči, da bi morali biti zdravniki prvi, pa kljub zavedanju, da je nočno delo zdravju zelo nevarno, in kljub znanju ne storimo skoraj nič. Vendar je stvar mogoče spremeniti, le politična volja mora obstajati in resnična, ne samo deklarativna, skrb za zaposlene, dokazov o škodljivosti nočnega dela pa je tako ali tako dovolj.

Če bi bil še enkrat v položaju, da bi moral delati ponoči, in če bi vedel, kar vem zdaj, in zato, ker moraš biti sredi noči enako zbran, vesten, prijazen, potrpežljiv in human kot podnevi – zaradi vsega tega bi si na vse kriplje prizadeval, da bi bilo nočno delo omejeno na največ sedem ur, in temu bi moral obvezno slediti vsaj dvanajsturni počitek. Kaj ti pomaga nočni dodatek, če je nočno delo dokazano tako izredno škodljivo za zdravje. Še bolj so verjetno ogrožene medicinske sestre in zdravnice, ki jih je v zdravstvu večina.

Veliko bolj kot višina plače ali pokojnine, če ti jo uspe dočakati, je pomembno to, koliko jih boš prejel.

Prim. dr. MARJAN FORTUNA