Skoraj vse temelji na resničnih dogodkih, ki sem jih združil v fikciji ter zgodbo postavil v hotel. Britanci, Američani in Rusi so po koncu vojne znanstvenike, pa tudi druge, katerih znanje bi jim lahko pomagalo, sredi noči ugrabljali iz spalnic ali pa s pločnikov, jih odpeljali v svojo domovino ter jih prisilili k sodelovanju, saj so imeli korist od njihovega znanja in izumov. Niso se ozirali na to, ali so bili vojni zločinci, njihov načrt je bil zgolj biti korak pred nasprotniki v času, ki je vodil do hladne vojne. ZDA in Velika Britanija so nekaterim celo ustvarile novo identiteto, da jih ne bi mogli najti v primeru morebitnih sodnih pregonov.
Zelo zanimivo; Britanci so, vsaj takrat, veljali za vljuden, civiliziran narod, ki igra po pravilih.Ravno zato so bili mnogi zelo presenečeni nad tem, kaj se je dogajalo po vojni. Še strašnejše je bilo dejstvo, da je bila država veliko bolj zainteresirana za vojaško prednost pred drugimi narodi kot pa za pregon vojnih zločincev. Milijoni mrtvih Judov za oblasti niso bili pomembni. Podobne stvari se dogajajo po vsem svetu, zatiskamo si oči pred resnico, prejšnjega sovražnika prijateljsko sprejmemo, saj nam lahko pomaga pri boju z novim, drugim sovražnikom. Pregon vojnih zločincev je nujen, saj le tako pokažemo, da za zločine obstajajo posledice.
Kakšne (neortodoksne) metode so britanski vojaki uporabljali za prepričevanje teh ljudi za sodelovanje?Nekaterih ni bilo treba zelo prepričevati, saj so zaradi vpletenosti v nacizem z veseljem sprejeli novo identiteto. Drugi so se zgolj želeli vrniti v domovino, ne pa začeti novega življenja v drugi državi. Nekatere so prepričevali tako, da so jim ponudili zabavo, nekatere so mučili, če ni šlo zlepa. Sredi londonskega Kensingtona je stala ogromna stavba, ki jo je britanska tajna služba uporabljala za mučenje, s katerim so pridobivali informacije o Rusih. Zanimali so jih podatki o nemškem jedrskem programu in razvoju reaktivnega motorja, saj bi v morebitni naslednji vojni najverjetneje slavila stran z najhitrejšimi letali.
Dogajanje je postavljeno v od bomb prerešetan London, serijo pa ste snemali v Liverpoolu. Kako to?Tam je še vedno ogromno starih, lepo ohranjenih stavb, ki jih z leti niso modernizirali tako kot v Londonu.
Zakaj ste si za osrednjo točko serije izbrali ravno hotel?To je odličen način za srečevanje ljudi z različnimi zgodbami in ozadji. V hotelu se vedno znajdejo najrazličnejši ljudje. Poleg tega sta vojska in obveščevalna služba med vojno zares uporabljali hotele.
Se kakšnega dogodka s snemanja še posebno radi spominjate?Zelo smešno pa tudi malce strašljivo je bilo snemanje prizora v plesni dvorani, ki je bila v kleti fitnes studia nasproti hotela. Člani telovadnice svoje dnevne rutine zaradi snemanja filma nikakor niso želeli prekiniti, tako smo snemali z njimi nad našimi glavami. To so bili ogromni mišičnjaki, prizor smo snemali v oglušujočem hrupu fitnes naprav. Bilo je napeto, a tudi komično.
Zgodovinske knjige, filmi in nanizanke so pri bralcih in gledalcih zelo priljubljeni, zdi pa se, da najraje gledajo nanizanke iz obdobja druge svetovne vojne. Zakaj je ravno to obdobje tako zanimivo za širše občinstvo?Čeprav se zdi, da je od takrat minilo že zelo veliko časa, so mnogi, ki so vojno preživeli, še vedno živi. Veliko otrok je zraslo ob pripovedih staršev ali starih staršev o grozotah, ki so se dogajale. Tragedije so se vrstile po številnih državah, ostalo je ogromno nedokončanih zgodb, zato mislim, da so mnogi še vedno obsedeni s tem časom.
Živimo v času negotovosti, polnem strahu, groženj in dvoma, desno usmerjene stranke po svetu pridobivajo vse več pripadnikov. Bi lahko kmalu nastala kakšna podobna vojna?To pa je zastrašujoča misel, kajne? Razpad Jugoslavije nam je nazadnje pokazal, kakšne vojne grozote in zločini se lahko znova odvijajo v samem srcu Evrope. Pomembno je, da se učimo iz lekcij, ki nam jih da zgodovina, ter se zavedamo, da se skrajni nacionalizem, ekstremizem in nasilje lahko znova pojavijo. Rasizem in nestrpnost se najbolj razcvetita v času gospodarskih kriz. Nihče ne ve, kaj bi se lahko izcimilo iz še enega gospodarskega zloma, podobnega tistemu iz leta 2008. Nikoli pa zares ne vemo, kaj se lahko pripeti – kdo bi lahko predvidel, da bo na čelu ZDA televizijska osebnost?
