Nekaj minut čez osmo me pred na prvi pogled povsem običajno stavbo, ki jo dopolnjuje nov, moderen prizidek, pričaka Branka Strmole Ukmar, razredničarka četrtega letnika. V razredu hitro rešimo formalnosti in že govorimo o virusih in evkariontih. Zadela sem ravno epoho biologije. Predmet tako imenovane epohe je na urniku vsak dan v glavni uri, s katero se pouk začne, traja pa dve uri brez odmora.
Ozrem se po razredu in se počutim skoraj tako kot v lastnem. Vzdušje je sproščeno, dijaki sodelujejo in se aktivno vključujejo v debate. Dijakinja na moji desni mi pritrdi: »Od vas gimnazijcev, ki obiskujete javne šole, se sploh ne razlikujemo tako zelo. Opravljamo maturo, natančno takšno kot vi. Imamo ocene od ena do pet, tako kot vi. In tudi mi postanemo izobraženi, razgledani posamezniki.«
Pogled se mi ustavi na šolskih copatih. Za trenutek mi postane nerodno, ker nisem pričakovala, da jih kje v srednji šoli še nosijo. Na klopeh pogrešam učbenike. Pozneje mi profesorici Jožica Trpin in Branka Strmole Ukmar pojasnita, da jih nimajo, pač pa profesorji pripravijo ustrezno literaturo.
»S povezavami iz dijakovega vsakdana in učnim načrtom, ki sicer še ni potrjen, a je precej prilagojen dijakovemu razvoju, dosežemo, kar šola dejansko je. Del življenja. Dijaki vidijo v vsebinah smisel, zato se ne učijo toliko za ocene kot za lasten razvoj,« pojasnjuje Strmole-Ukmarjeva.
Izdelujejo električni teptalnik snega
Moje razmišljanje prekine trkanje na vrata. Čakam, da bo kdo vstopil. Gospa, kot rečejo profesorici, odpre vrata, se z zamudnikom pozdravi, sežeta si v roke, kodrolasec se opraviči, nato pa sede v klop na drugi strani učilnice. Sama bi za takšno zamujanje najbrž dobila neopravičeno uro.
Nadaljujemo v počasnem tempu z zelo razumljivo in nazorno razlago in zazdi se mi, da sem spet v devetem razredu. Zelena tabla, krede in tista mokra spužvasta goba… Korak nazaj, naprej ali celo v pravo smer, kar se šolstva tiče?
Večji poudarek dajejo praksi. Če ste pomislili, da samo dekleta šivajo, oblikujejo glino in da samo fantje popravljajo kolesa, ste se zmotili. Ustvarjajo prav vsi in hitro se pohvalijo, da trenutno izdelujejo električni teptalnik snega. Nikomur niso tuja delo na šolski njivi, geodetska merjenja, socialno delo, knjigoveštvo.
Pouka psihologije sicer nimajo, saj se jim ta zdi preveč matematično naravnana, pač pa potrebo po duhovnem združijo z gibom pri pouku evritmije. Skozi zlitje obojega človek razvija odnos do sveta in ljudi, čut za delo v skupini, prizadevanje za skupni cilj, hkrati pa evritmijske vaje pripomorejo k razvoju osredotočenosti, večji zbranosti in natančnosti. Ob pogovoru o posebnostih waldorfske šole Strmole-Ukmarjeva doda: »Kaj dela waldorfsko gimnazijo drugačno od preostalih šol? Zdrav razum.«
Kavarna Kwa
Moj dan na waldorfski gimnaziji se je končal v šolski kavarni, kjer delajo dijaki tretjega letnika. Kva? Da, pravo kavarno imajo, imenuje se Kavarna Kwa in belo kavo mi je kot pravi natakar prinesel dijak.
Pestrost njihove šole me preseneti – ti so dejansko tukaj zaradi otrok in ne zaradi davkoplačevalskega denarja. Prispevek države namreč pokrije zgolj polovico stroškov šole, zato Strmole-Ukmarjeva opozori na zmotno prepričanje mnogih, ko razpravljajo o financiranju zasebnega šolstva. »Čeprav smo zasebna šola, zasebno še ne pomeni nujno profitno,« poudari. Šolnina stane od 49 do 175 evrov, odvisno od finančne zmogljivosti staršev. Država jih iz javnih sredstev financira 85-odstotno, osnovno šolo, ki je v isti stavbi, pa 100-odstotno. Prednost pri vpisu imajo osnovnošolci iz istega zavoda. Šolanja večinoma ne končajo v četrtem letniku, saj imajo še peti letnik, ki je namenjen izključno pripravi na maturo.
Srknem še zadnjih nekaj požirkov kave v šolski kavarni in pridem do spoznanja, da sem se tistega jutra usedla na vlak z napačno predstavo o waldorfski gimnaziji. Svoj dan in pogled na javno in zasebno šolstvo bi lahko sklenila z besedami Lea Thuna - Hohensteina: »Medtem ko regulirana zanesljivejša pot javnih šol zasebne šole prisiljuje, da v svojih končnih rezultatih ne zaostanejo za določenim nivojem, so zasebne šole v stanju, da javne šole odvrnejo od tega, da bi okostenele v enostranosti uveljavljenih oblik; oboje se dopolnjujejo.«
