Pred uveljavitvijo tega zakona je bilo vse to v državni lasti, to je od vseh državljanov, zato imamo po toliko letih še vedno ločena mnenja. Tako lahko trdimo, da večina gozdov ni bila vrnjena, ampak podarjena RKC, saj že pred drugo svetovno vojno in še dlje nazaj niso bili več lastniki, kar dokazujejo pisni dokumenti. Torej je nova oblast nacionalizirala našo prejšnjo skupno lastnino in jo podarila RKC. Zato ob trezni presoji še vedno trdimo, da je šlo takrat za politično korupcijo. Kaj rečejo na to naši malteški vitezi? To je bila prva, ne pa tudi zadnja nacionalizacija našega skupnega premoženja v lasti vseh državljanov. Pred volitvami je pravi čas, da izprašamo sebi in oblasti vest, kako je mogoče, da so nas v tej državi tako dolgo žejne vodili čez vodo, da ne spregledamo posledic razprodaje državnega premoženja tujcem? Saj je to vendar navadna nacionalizacija naše skupne lastnine, ki je prepletena s korupcijo. Zato že dolgo vre, ni nam pa še prekipelo.

Zdaj je odprtih še 105 denacionalizacijskih zadev, med njimi so tudi območje sedmerih Triglavskih jezer, obala Bohinjskega jezera, Pokljuško barje, gozdovi in nepremičnine v Zgornji Savinjski dolini. Od uveljavitve zakona se je zamenjalo dvanajst vlad, vendar nobena ni predlagala sprememb, ki bi odpravile grobe napake v zakonu in zlorabe pri zavlačevanju, da pridobijo nadomestilo za nezmožnost uporabe z obrestmi 8,05 odstotka. Največji delež izplačane odškodnine je dobila Nadškofija Ljubljana v višini 30,7 milijona. Odškodnine za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, že od začetka izplačuje Slovenski državni holding (SDH), ki mu je država zato dodelila desetino družbene lastnine. Do konca leta 2017 je SDH izplačal 1,71 milijarde evrov. Ocenjujejo, da bodo za poplačila denacionalizacijskih odškodnin potrebovali še skoraj 120 milijonov evrov.

Poleg tega je oblast pod ceno prodala tujcem naše letališče, tovarne, banke, hotele… Nacionalizirali so in nato prodali tujcem celo najbogatejše vodne vire skupaj s pivovarnami, izvire pod Alpami in vrtino pod obširnimi gozdovi. Saj vendar vemo, kam to pelje, če ne bomo več gospodarji na svoji zemlji. Sedanji in naši bodoči rodovi bodo samo še hlapci.

Janez Černač, Stara Cerkev