Kritika knjige Zid kot avtoportret: Atonalna harmonija
Vstop v poezijo češkega pesnika Vladimírja Holana (1905–1980), ki ga ponuja sedanji, že drugi izbor njegovih pesmi (prvi je izšel v sedemdesetih letih), je precej preprost in toliko bolj zavajajoč. Pesmi iz prvenca Sanjaška pahljača (1926) so namreč še na sledi poetizmu, optimistično-igrivi umetniški struji v češki poeziji dvajsetih let. Najbrž ni naključje, da se je avtor od te poezije distanciral kot od »mladostnega greha« in da njegovo nadaljnje pesniško ustvarjanje vodi v angažiran odmik od naivne poetike, pa tudi od evropskih pesniških tokov, kot sta nadrealizem in simbolizem. Slednjega je Holan v zbirkah iz tridesetih let predelal v avtentično filozofsko različico, ki temelji na metafizičnem dualizmu in obravnava identitetna, bivanjska in emocionalna vprašanja ter daje še nekoliko šepavo in nestanovitno slutiti nadaljnji pesnikov razvoj. Dogajanje na političnem prizorišču, predvsem vzpon nacizma in druga svetovna vojna, Holanovo poezijo prežame z družbenim aktivizmom. Ta pa narekuje obrat k »dejanskosti« in nastanek pesnikovega epskega opusa, ki je v danem izboru izpuščen, v literarni vedi pa nekoliko prezrt.
Prevajalkin izbor pesmi se osredotoča na Holanovo poezijo od šestdesetih let naprej, ki že nastaja v maniri prostega verza in je pogosto dialoška, s čimer napoveduj...
Germanistka, sociologinja kulture in prevajalka Anja Naglič je lani pripravila in prevedla izbor besedil Siegfrieda Kracauerja (1889–1966), ki velja...