Po odrskih priredbah dveh klasik, Homerjeve Iliade in Tolstojevega romana Vojna in mir, bo kot tretja velika gledališka koprodukcija na odru Gallusove dvorane zaživela uprizoritev znamenite Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Združene igralske moči ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega so pod režijskim vodstvom Eduarda Milerja skupaj z drugimi umetniškimi sodelavci v precej kratkem času pripravile uprizoritev leta 1907 napisane (in kmalu zatem izvedene) »mojstrovine«, kakor se je izrazil ravnatelj Drame Igor Samobor; ta bo v predstavi tudi zaigral, in sicer v vlogi učitelja Šviligoja.
»Že ko smo pripravljali prvo koprodukcijo, smo se strinjali, da bo Homerju in Tolstoju sledil slovenski avtor – in nedvomno za to ni primernejšega od Cankarja, ki je v svojem dramskem zamahu še posebej natančen,« dodaja Barbara Hieng Samobor, direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. O izbiri konkretnega besedila pa pojasni: »Iskali smo predlogo, ki lahko napolni ta veliki oder in obenem deluje kot nekakšen portret naroda.« Po njenem mnenju je prav Miler režiser, ki je sposoben ujeti svojevrstno kombinacijo humorja in bridkosti, kot jo zahteva ta predloga.
Priredbo besedila je zasnovala stalna Milerjeva sodelavka, dramaturginja Žanina Mirčevska, ki je med drugim pojasnila, da so v proces priprave vstopili prek samega Cankarja, njegovega opusa in biografije; dramo so prebrali kot nekakšno prerekanje umetnika s samim seboj, premišljevanje o tem, kdo je sploh umetnik in kakšen je njegov položaj v družbi šentflorjanskega značaja, ki ga ves čas odriva na rob. »Predelava je šla skozi več faz, tudi zaradi tragične smrti Jerneja Šugmana, ki bi moral igrati Zlodeja; to vlogo smo potem pridružili liku Petra in s tem še poudarili osnovni motiv umetnika, ki se sprašuje o smislu svojega ustvarjanja in vlogi, ki jo ima v skupnosti.« Toda pri tem ne gre zgolj za kritiko šentflorjanskega okolja in njegove ozkosti: »Tu tudi umetnik ni samo nekakšen požrtvovalni humanist, ampak ima tudi slabe plati; sicer usmeri žaromet na zadrtost šentflorjanske družbe, vendar v njej prepozna tudi sebe, kolikor se sooča z lastnim intelektualnim in umetniškim razpadom.«
Eduard Miler je poudaril, da je predstava nastala kot izrazito kolektivno delo, in pri tem posebej opozoril na prispevek avtorja videa Ateja Tutte in pa avtorja glasbe Janeza Dovča; ta s Kristijanom Kranjčanom in Goranom Krmacem tudi v živo soustvarja bogato zvočno sliko predstave. Podobno kot video tudi glasba sledi lastni, avtonomni logiki in ni le ilustrativen dodatek dogajanju. »Moram pa pripomniti, da je sramotno, ker je slovensko gledališče tako osiromašeno, da si lahko glasbenike v živo privošči le ob tako velikih produkcijah, kot je ta, sicer pa ni več denarja niti za scenografijo, kvečjemu za kakšno preprogo na odru,« je še pristavil Miler. Vlogo umetnika Petra bo odigral Uroš Smolej, kot njegova družica Jacinta bo nastopila Maša Kagao Knez, igrajo pa še Primož Pirnat, Iva Kranjc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Maša Derganc, Jana Zupančič, Nina Valič in drugi.
