Arthur Colley Wellesley, vojvoda Wellingtonski, pa te pečenke v resnici ni nikdar pokusil, vsaj pod tem imenom ne, saj je o njej šele leta 1903 prvi pisal The Los Angeles Times. Šele veliko pozneje se je pojavila v oxfordskem slovarju, ki je navajal njen opis iz kulinaričnega priročnika New York food guide iz leta 1939. Je pa res, da so na las enako jed že veliko prej pripravljali Francozi, in to pod imenom filet de bœuf en croûte (goveji file v skorji). To preimenovanje izvirno francoske jedi bi morda lahko pripisali zanosu po zmagi Britancev nad Francozi, a zakaj se je to zgodilo šele veliko pozneje, in to v Ameriki? Zgodovinarji si o tem vprašanju niso edini, povsem neizpodbitno pa je dejstvo, da je jed tudi s pomočjo vrhunske kuharice Julie Child, ki je s knjigo Mastering the Art of French Cooking Američane seznanila s francosko kuhinjo, popolnoma obnorela prebivalce Bele hiše. Kennedyjevi in Nixon so jed naravnost oboževali, zato je leta 1968 pristala na častnem mestu v knjigi The White House Cookbook. Privoščite si jo tudi vi!
Wellingtonska pečenka
900 g goveje pljučne pečenke iz srednjega dela (goveji file), morsko sol in sveže zmleti poper, 2 žlici oljčnega olja, 1 žlico gorčice, 700 g svežih šampinjonov brez betov, 2 stroka česna, 1 pest kuhanega kostanja, 2 vejici svežega timijana, 8 rezin sušenega pršuta, 500 g odmrznjenega listnatega testa, 2 rumenjaka.
Kos govejega fileja začinimo s soljo in sveže mletim poprom. Na kuhalnik pristavimo večjo ponev in jo dobro segrejemo. V segreto ponev vlijemo eno žlico olivnega olja, na katerem iz vseh strani na hitro popečemo začinjen kos mesa. Popečeno meso preložimo na krožnik in ko je še vroče, ga premažemo z gorčico (pomagamo si s čopičem). Medtem ko meso počiva, pripravimo gobov nadev oziroma »duxelles«. Gobe skrbno očistimo in obrišemo z vlažno krpico, česen pa olupimo. Gobe skupaj s česnom in ščepcem soli stresemo v električni sekljalnik in drobno sesekljamo. Dodamo nadrobljene kostanje in vse skupaj še enkrat dobro premešamo, da dobimo skoraj gladko zmes. Stresemo jo v segreto ponev in jo med občasnim mešanjem pražimo pri visoki temperaturi tako dolgo, da odvečna tekočina izhlapi, mešanica pa se skoraj povsem posuši. Med praženjem dodamo sveže timijanove listke. Popraženo zmes pretresemo na krožnik in pustimo, da se ohladi. Na čisto delovno površino položimo večji kos folije za živila. Na folijo eno poleg druge, v dveh vrstah, zložimo rezine pršuta (pazimo, da se rezine nekoliko prekrivajo). Rezine začinimo z malo mletega popra, nato pa jih premažemo s polovico gobove zmesi (razmažemo jo v enakomerno debelem sloju). Na sredino rezin položimo popečen kos govedine in ga po vrhu in ob straneh premažemo s preostalo gobovo zmesjo. S pomočjo folije kos mesa lepo prekrijemo z rezinami pršuta. Folijo na obeh koncih nato dobro zavijemo, da dobimo enakomerno debel »paket«, ki ga za 15 minut postavimo v hladilnik. Odmrznjeno testo na rahlo pomokani delovni površini razvaljamo v primerno velik pravokotnik. Meso vzamemo iz hladilnika in previdno odstranimo folijo za živila. Zavijemo ga v razvaljano testo, odvečno testo odrežemo, konce testa pa dobro stisnemo skupaj, da je meso z vseh stani povsem zaprto in ovito s testom. Zaviti »paket« premažemo z razžvrkljanim rumenjakom, položimo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko, in pečemo v pečici, ogreti na 200 stopinj Celzija, približno 35 minut. Pečenko vzamemo iz pečice in jo pustimo počivati deset minut. Nato jo narežemo na debelejše rezine, ki jih serviramo na segrete krožnike ter postrežemo z izbrano prilogo in nič manj kot vrhunskim vinom.
