Antun Motika (1902–1992) je bil na Hrvaškem uveljavljen predvsem kot slikar, a je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja svoje umetniško raziskovanje v kar najbolj dobesednem smislu razširil. Njegovi dolgo spregledani fotografski kolaži so neke vrste herbariji mušic in travnih bilk, moke in drugih organskih in anorganskih snovi, ki jih je s pomočjo grafoskopa ali diaprojektorja projiciral na večje površine, da so nastale svojevrstne kinetične instalacije. »Bil je nekoliko pred svojim časom, a ga denimo neoavantgarda, ki je bila v Zagrebu v šestdesetih zelo močna, ni zares pripoznala,« pojasnjuje kustosinja razstave Sabina Salamon.
»Stremel je k razširitvi ne le slikarskega, temveč tudi perceptivnega polja,« poudarja in tudi zato je razstava Projekcije sicer posvečena njemu in njegovi dediščini eksperimenta, a je skupinska, skupna, saj prikazuje različne zaznave njegovega dela. Ob Motiki se tako predstavljajo še njegov sodobnik Aleksandar Srnec ter sodobni hrvaški umetniki mlajše generacije Ana Hušman, Ivan Marušič Klif in Davor Sanvincenti.
Otroške igre
Avtorjevi svetlobni eksperimenti niso bili beg od slikarstva: »Vedno je veliko delal s steklom, medij svetlobe je tematiziral tudi v slikarstvu, le da je v luminokinetičnih instalacijah temo še bolj razvil in jo danes lahko opazujemo v luči zgodnje novomedijske umetnosti.«
V obliki delovnega dnevnika je Motika oblikoval več kot 2000 risb teh instalacij, v katerih je natančno opredelil, kako in iz česa naj bodo narejene in kje naj pada svetloba, kot lahko opazimo tudi na primeru osrednjega razstavnega objekta – velike vrteče se geometrične podlage, na katero so prek projektorjev projicirani različni barvni vzorci, ki vodjo do zavojevalnih optičnih iger.
V neposredni dialog z Motiko stopa z delom Dolina pigmentov Davor Sanvincenti. Osredotočil se je na zastarele projekcijske naprave, prek njih pa projicira diapozitive, v katerih so olivno olje, sladkor, pigmenti… S prekrivanjem različnih diapozitivov je dobil abstraktne barvne pokrajine, podobne tistim, ki so v naravi tako navdihovale Motiko. »Pri slednjem je bil namreč užitek gledanja v svetlobo in utripanje barv prisoten v smislu skoraj otroškega veselja. Tudi zato smo na razstavo vključili dve njegovi risbi z ogljem, v katerih je upodobil ples svetlobe in cigaretnega dima.«
Transformacija svetlobe
Z grafoskopi, bazenčki z vodo in s projekcijami sta se – kot bi se Motika – poigravala mlada umetnika Ana Hušman in Ivan Marušič Klif, da sta izdelala večkanalno videoprojekcijo Vaja. Podobe se v njej nekontrolirano množijo po stenah in spodbujajo obiskovalčevo zaznavo.
Pomemben del fascinacije za umetnike kinetične umetnosti je vedno predstavljal tudi film, zato razstavo dopolnjuje projekcija Aleksandra Srneca Začetki2 (1963). »Gre za prvi abstraktni jugoslovanski film, za zaporedje projekcij diapozitivov, ki so posneti tako, da zajemajo svetlobne učinke ter proces gibanja razumejo kot transformacijo svetlobe.«.
