Strokovnjaki in laična javnost so se spraševali: ali je temu najslavnejšemu muzeju na svetu potreben »biznis« z Združenimi arabskimi emirati, državo sumljivega slovesa, znano po nafti, kršitvah človekovih pravic in vojaško-političnem mešetarjenju v regiji? Ali se mora Evropa udinjati naftnim dolarjem diktatorjev? Bodo »večne« umetnine, ki bodo tja potovale na gostovanja, varne in kaj razen prestiža sploh lahko pomenijo tamkajšnjemu občinstvu? Je umetnost res samo še niša za varno nalaganje umazanega denarja?
Iz Louvra so lakonično sporočili: Da. Pariški Louvre potrebuje denar. No, v resnici so odločitev zavili v lepše zveneče besede o umetninah, ki ne poznajo meja ne političnih razprtij, o umetnosti, ki je vedno potovala in povezovala narode, o tem, da nastajajo novi svetovni centri kulture in da gre pri tem uporu za prikrito podcenjevanje »tretjega« sveta.
Pred dvema mesecema so Louvre Abu Dabi, milijarde vreden projekt, slavnostno odprli. Moški v dolgih krilih na eni in s trakovi tesno prevezanimi vratovi na drugi strani so si padli v objem, kot se spodobi, če civilizaciji ne trčita, ampak se veselo srečata.
Dve polni luni sta vzšli in že imamo težavo: v izobraževalnem odseku muzeja so izobesili zemljevid, na katerem za čuda ni majhnega polotoka na Arabskem polotoku, Katarja. Kot bi ga požrlo morje. Seveda ga ni požrlo morje. Požrla ga je emiratska politična pamet: ker so s Katarjem v sporu, ga otroci ne smejo videti niti na zemljevidu. Toliko o umetnosti, sožitju in Louvrovem kulturnem poslanstvu.
