Navada je, da modri ljudje ne čvekajo. Tudi državniki večinoma vedo, da se za en milimeter (resnični ali simbolični) ne splača besedovati, še manj bojevati. A da v Zagrebu radi vzamejo za svoje vse, za kar menijo, da bi bilo lahko njihovo, je približno tako, kot da bi mi zdaj začeli mahati z Jelinčičevimi dokumenti in zahtevati mejo na Krku, ker so grofje Celjski tam nekoč nekaj priženili, zaplodili in posedovali, ali da bi zaradi Napoleonovih Ilirskih provinc, ki so vključevale tudi Dalmacijo, načelovala pa jim je Ljubljana, mi zdaj zabijali mejne količke nekje na jugu Dalmacije. Čeprav staroselci v Boki Kotorski in Dubrovniku na samem radi povedo, da oni tudi Hrvati nočejo biti, ker da so bili od nekdaj Gospari in Bokajlije, ponosni pomorci samostojnih držav, in da se je takrat Hrvaška razprostirala samo severno od Save.

O, zlodja, vas stisne, pa za vsak primer pogledate skozi okno, ali se ne začenja zdaj že kje pri Grosupljem…

Milan Maver, Ljubljana