V Sloveniji je vse več delodajalcev, ki se ubadajo s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Domača ponudba delovne sile zaradi demografskih sprememb ter neusklajenosti med šolskim sistemom in gospodarstvom očitno ne zadošča več, zato so podjetja prisiljena iskati delavce na tujih trgih. Pri tem se soočajo s številnimi birokratskimi ovirami in nerazumno dolgimi roki za pridobivanje delovnih dovoljenj.
Nekonkretni državni sekretarji
Čeprav so se na današnjo okroglo mizo z naslovom Kakšne korake na področju zaposlovanja tujcev naj država sprejme, da zakrpa kadrovsko vrzel, ki jo je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), odzvali kar trije državni sekretarji, kakšnih bolj konkretnih odgovorov na omenjeno vprašanje ni bilo slišati. Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar je povedal, da bo eden ključnih izzivov priprava nove strategije ekonomskih migracij. V njej bi morali določiti države, iz katerih si želimo tujcev, in odgovoriti na konkretna vprašanja tako glede postopkov kot tudi vprašanj v zvezi z nastanitvami, šolanjem otrok in podobnim. Kot enega izmed dosežkov je izpostavil sporazum o zaposlovanju s Srbijo, ki naj bi bil podoben že dlje časa veljavnemu dogovoru z BiH in za katerega pričakuje, da bo začel veljati še letos.
Državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic je ocenil, da veljavna zakonodaja ni slaba, težava pa je v njenem izvajanju. Zato se je zavzel za boljše sodelovanje med resorji. Aleš Cantarutti, državni sekretar na gospodarskem ministrstvu, je pojasnil, da je vlada že oblikovala skupino, sestavljeno iz predstavnikov več ministrstev, ki pripravlja rešitve za skrajšanje in poenostavitev postopkov. Opozoril je tudi na predlog zakona o spodbujanju investicij in pripravo registra zagonskih podjetij, na podlagi katerega bi podjetjem olajšali zaposlovanje strokovnjakov. Ker gre pri zaposlovanju tujcev za globalen problem, bi morali po njegovem mnenju postati bolj konkurenčni tudi pri delovnopravni zakonodaji.
Najdaljši sprejemljiv rok 10 dni
Izvršni direktor GZS Samo Hribar Milič je ocenil, da je v dobi digitalizacije deset dni najdaljši še sprejemljivi rok za pridobitev dovoljenj. Ker bo pomanjkanje ustreznih kadrov v prihodnje stalnica, pa se v zbornici zavzemajo tudi za vzpostavitev posebnih pisarn zavoda za zaposlovanje v državah jugovzhodne Evrope.
Mavricija Batič, generalna direktorica zavoda za zaposlovanje, je povedala, da so število zaposlenih, ki se ukvarjajo z delovnimi dovoljenji, v zadnjih letih več kot potrojili, in zagotovila, da so postopki pri zaposlovanju tujcev iz držav zunaj EU postali bistveno hitrejši in lažji kot v preteklosti. Za državljane BiH naj bi tako povprečni roki izdaje za delovna dovoljenja znašali 17 dni, za hrvaške državljane pa 22 dni. Če kateri od postopkov traja bistveno dlje, je po besedah Batičeve za to skoraj vedno kriva nepopolna vloga.
Občinstvo okrogle mize, ki so ga večinoma sestavljali kadroviki, se z navedbami Batičeve nikakor ni strinjalo. Polona Kresnik iz Baze dela je dejala, da so se postopki po sprejemu zakona o zaposlovanju tujcev celo podaljšali – večinoma naj bi trajali od 60 do 90 dni, medtem ko naj bi bilo za modro karto (dovoljenje za prebivanje in delo tujca z visokošolsko izobrazbo) treba čakati kar štiri do pet mesecev. Navzoči so opozorili, da ima zaradi odsotnosti podzakonskih aktov in enotnih navodil vsak referent drugačne poglede na to, kaj je sploh treba priložiti k vlogi. Za težave naj bi bila kriva tudi neodzivnost zavoda zaposlovanje ter slaba komunikacija med zavodom in upravnimi enotami.
Sicer pa kadroviki niso delili zadovoljstva državnih sekretarjev, ki so se strinjali, da se je o teh zadevah treba čim več pogovarjati, in ocenili, da je dober znak, ker so se vendarle usedli skupaj. »Saj se ves čas samo pogovarjamo, nič pa se konkretno ne spremeni,« je bila ogorčena Kresnikova.
