Tako kot v skoraj vseh slovenskih regijah je tekstilstvo pustilo močan pečat tudi v Ljubljani, a ta je do danes bolj kot ne izzvenel. Manjši saloni so zaprli vrata, podjetja so šla v stečaj in o dolgi tradiciji krojaštva na ljubljanskih tleh še najbolj priča Krojaška ulica, ozka uličica, ki povezuje Cankarjevo nabrežje in Mestni trg.
Zgodovinski viri omenjajo prvega ljubljanskega krojača že v 14. stoletju, v tretjem tisočletju pa krojaštvo še vedno ostaja domena moških, vendar med njimi Ljubljančana ni mogoče najti. Po našem poizvedovanju je možno danes v Ljubljani naročiti obleko po meri pri (vsaj) treh krojačih, vendar nihče od njih nima sedeža v prestolnici. Dva se občasno pripeljeta iz Italije, medtem ko tretji prihaja iz Prekmurja. To je Branko Vratar, ki vsak torek odpre vrata svojega majhnega salona za Bežigradom.
Začrtana pot se je spremenila
»V trgovinah ne najdem več ničesar, kar bi mi bilo prav in všeč,« mu je ob našem obisku med zapisovanjem mer potarnala starejša Ljubljančanka, ki si je zaželela ukrojene hlače, narejene posebej zanjo in po njenih merah. Dolgo si je ob Dunajski cesti ogledovala izložbo, nato pa ga je na en torek končno ujela. »Ni tako dolga pot, po avtocesti gre hitro,« odkima Vratar, ki se je sprva želel dogovoriti v kakšnem ljubljanskem šiviljstvu, da bi mu enkrat na teden odstopili del prostora. Ni šlo, a ni obupal. Najel je kar svoj prostor, saj je zaradi večje kupne moči prisotnost na ljubljanskem trgu skoraj nujna.
Ta Prekmurec je v stiku s krojenjem in šivanjem že od najstniških let. Po osnovni šoli je bila v njegovih domačih krajih najbolj logična izbira srednja tekstilna šola, ki je danes seveda več ni. »Mene je takrat bolj vleklo v gradbeništvo, vendar so mi starši predlagali drugo pot. Takrat je bila namreč Mura na vrhuncu, nekateri delavci so imeli večje plače kot učitelji,« spomni, kako je postal eden izmed devetih fantov, ki so imeli 23 sošolk.
Ko je po odsluženem vojaškem roku končal fakulteto, se je kot inženir konfekcijske tehnologije res zaposlil v opevani Muri. Ujel je še nekaj njenih dobrih let, nato pa je zaradi določenih sprememb na slabše videl, kakšno bo nadaljevanje Murine zgodbe in se odločil po 13 letih sam narediti konec. Pogum so mu dali tudi Rusi, ki so naročali v Muri. Iskali so strokovnjaka, ki bi na Kitajskem nadzoroval proizvodnjo in jo vpeljal v nove tovarne. Ponudili so mu seveda več kot prekmurski paradni konj in tako je šel naravnost tja, kjer se je končala zgodba uspešnega slovenskega tekstilstva.
Kitajci ubogljivejši
»Nimajo strokovnosti niti kakovosti, imajo pa poceni delovno silo, ki je zelo ubogljiva. Kitajcem samo pokažeš in pridno delajo, pri nas pa ni tako. Delajo, če si zraven, ko se obrneš stran, pa začnejo kar malo po svoje,« strne Vratar in doda, da je povsem drugačen princip, če delaš en kos ali na tisoče kosov. Pri masovni proizvodnji dobijo kroje že narejene, blago je strojno razrezano, vsak delavec prevzame le eno ali dve delovni operaciji, medtem ko mora on vse opraviti sam. Od tod tudi takšna razlika v ceni, pa tudi življenjski dobi oblačil.
»Jaz ne morem obračunavati po urah, saj bi bili to vrtoglavi zneski. Moram imeti fiksne cene, saj jih stranke vedno želijo vedeti vnaprej. Moška obleka, narejena po meri, pri meni stane okoli 300 evrov, odvisno od izbranega kroja in materialov,« razloži. Ne dela na pomerjanje, ampak vsak kos kar dokonča in v večini primerov povsem zadane, kar si je stranka zaželela. Zagovarja namreč, da je treba na začetku vse dobro premeriti in doreči, zato da na koncu ni potrebe po popravkih. Pomaga si s tako imenovanimi bazami. »Vi mi poveste, katero velikost nosite in nato vam dam za obleči to velikost, eno manjšo in eno večjo, da vidim, kako se prilega na določenih delih,« pojasni in pokaže na stojalo, polno natančno izdelanih hlač in suknjičev.
Pripravljeno za podmladek
Preden je šel pred tremi leti na samostojno podjetniško pot, je kot glavni tehnolog delal tudi v Moskvi. Rusi so se spet strinjali z vsemi pogoji, ki jih je postavil, in tako se je preselil k njim. »Mislil sem, da ne bo nič iz tega, niti nisem hotel iz Slovenije, potem pa sem dobil res dobro ponudbo. Takrat sem računal, da bi moral za takšno vsoto v Muri delati do pokojnine,« se spominja.
Tudi ko se je vrnil iz Moskve, je še nekaj časa za Ruse obiskoval njihove tovarne po svetu, vmes pa je na domačem dvorišču v Tešanovcih gradil halo in bil z mislimi pri načrtovanem podjetju. »Poslovni prostori so tako veliki, da vsak, ko pride, najprej vpraša, koliko ljudi dela tukaj. V glavnem sem sam, na začetku sem sploh vse delal sam, tudi vse sem sam sešil, zdaj pa imam nekaj pomoči,« pove krojač, ki vedno nosi svoje obleke, že zato, ker so zanj najboljša reklama.
Vse bolj se za obleke zanimata tudi sinova. Sploh starejši, strojnik, zdaj spoznava proizvodni sistem, mlajši pa pridno pridobiva ekonomsko znanje. »Ne silim ju v to, sem pa jima ustvaril možnosti in lahko se bosta odločila za domač posel. Danes tako ali tako mora biti vsak podjetnik,« sklene oče. Sam vidi velik potencial v znanju, ki bo vedno bolj redko, tudi v tujini. Zagona za širitev čez meje mu ne manjka, računa pa, da bo ta še večji, ko se mu bo pridružila mlada moč in da bosta njegova otroka nekoč vodilna proizvajalca moških oblek po meri v Sloveniji.
