Izraelska tajna služba Mossad, ki je nastala decembra 1949, leto in pol po nastanku Izraela, je doslej ubila več kot 3000 ljudi. To je v intervjuju za nemški tednik Der Spiegel dejal Ronen Bergman, dopisnik izraelskega časopisa Yedioth Ahronoth in strokovnjak za vojaška in varnostna vprašanja, ki je na Cambridgeu  doktoriral iz zgodovine Mossada.

Med žrtvami izraelskih likvidatorjev – ti so vedno Judje, mlajši od 30 let – so bili tudi številni nedolžni, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem kraju. Med drugim so leta 1973 v norveškem Lillehammerju po pomoti ubili natakarja, ki so ga zamenjali za enega od palestinskih organizatorjev ugrabitve in pokola izraelskih športnikov na OI leta 1972 v Münchnu.

»Samo v času druge intifade (v letih 2000–2005) so lahko v enem dnevu izdali ukaz o štirih ali petih usmrtitvah, običajno proti članom Hamasa,« je dejal Bergman. Meni, da je Izrael na tako krvav in problematičen način reševal politične probleme tudi zato, ker se je v Mossad prenesla tradicija sionistov iz Rusije. Tam so tudi kot člani socialnih revolucionarjev pred oktobrsko revolucijo s političnimi umori poskušali spremeniti svet, česar na primer Lenin tudi zaradi neučinkovitosti takšnih metod ni odobraval. Prav iz vrst ruskih revolucionarjev judovskega rodu je leta 1907 v Palestini nastala prva sionistična oborožena enota.

Prepovedana tema

Na Mossadove pogoste usmrtitve je gotovo vplival tudi holokavst, zaradi katerega so Izraelci imeli za nujno, da z vsemi sredstvi branijo svojo državo. Svoje sovražnike so pogosto enačili s Hitlerjem, tudi Naserja, Arafata (Bergman namiguje, da ga je ubil Mossad), Sadama Huseina, Ahmedinedžada. »Proti takšnim ljudem naj bi bilo upravičeno ukrepati v nasprotju z mednarodnimi normami in zakoni. V Mossadu še vedno vlada tak duh,« pravi Bergman. Za delovanje Mossada ni pravnih okvirov, vse do sedemdesetih let je bilo o Mossadu celo prepovedano javno govoriti in Izraelci dolgo niso vedeli za njegove akcije.

Ker naj bi bilo to nujno za varnost države, izraelska demokratična javnost dopušča, da tako pri njih obstajata dva pravna sistema. Eden velja za običajne ljudi, ki ne smejo ubijati, drugi pa za tajno službo, ki lahko ubija in si za to pripiše velike zasluge. Bergmanu se je Natan Rotberg, nekdanji vodja Mossadovega oddelka za eksplozive, hvalil, da je več kot 40 »omogočil srečanja z Bogom«. »V Izraelu pa Rotberg ne velja za morilca ali kriminalca, ampak ga častijo kot heroja, ki je reševal izraelska življenja,« poudarja Bergman.

Bergman ima Mossad za eno najboljših tajnih služb na svetu, vendar dodaja, da je bilo »veliko katastrofalnih napak«. Tako pred 20 leti Mossad ni zaznal nevarnosti, ki so jo predstavljali Iran, palestinski Hamas in libanonski Hezbolah. »To je z življenjem plačalo več sto Izraelcev,« trdi Bergman.

Precejšnja uspešnost Mossada je po Bergmanu v resnici nekaj slabega, saj je politično vodstvo Izraela tako prepričano, da lahko vse probleme reši s silo, zlasti z usmrtitvami. Zaradi tega v Izraelu ni posluha za politične in diplomatske rešitve.