Moji kolegi so nastopali v pisanih kostumih, sam pa sem vedno menil, da se moja moč skriva v mimiki in rokah. V črnem sem bil torej dovolj nevtralen, da so prišle moje prednosti bolj v ospredje. Moj idol Marcel Marceau je imel na obrazu vedno namazano belo masko, kar je pomenilo, da se mu ni bilo treba zelo truditi, da je bil njegov izraz nemudoma zelo poveden, jaz pa sem moral to zaigrati, poudariti svoje moči. Poleg tega je bil on vedno v belih oblačilih, jaz pa sem želel biti njegovo nasprotje – le na obraz sem si vedno dal malo pudra, da pod reflektorji nisem bil videti bled in izčrpan, in nekaj rdečila na ustnice.
A videz predstavlja zgolj del prepoznavnosti. Kaj so najpomembnejše lastnosti dobrega sodobnega pantomimika?Pomembno je, kako podajaš zgodbo. Ključna je sugestija – šele ko gledalcu nekaj sugeriram, to postane resnično. (Zaigra, da je popil kozarec vode.) Saj ste videli, da sem pravkar popil vodo iz kozarca, malo mi je odtekla in sem se obrisal, kajne? To je moč sodobne pantomime. Pred letom 1928 sta klasično pantomimo bolj zanimala akrobatika in ples. Dialoga s predmeti ni bilo do očeta sodobne pantomime Étienna Decrouxa, ki je vpeljal še dialog z izmišljenimi osebami, z izmišljenimi situacijami… (Se prestraši svoje sence.)
Razlika med klasično in sodobno pantomimo je tudi, da lahko pri klasični uporabljaš glasbo, hrup, besede, plesne korake, scenografijo, sodobna pantomima pa od mene zahteva, da vse te učinke ustvarim s svojim telesom, grimasami, kretnjami, vse ustvarjam s svojo notranjostjo. To pomeni, da moja primarna naloga ni, da s šalami zabavam gledalce, temveč da jih pritegnem, da me dovolj pozorno opazujejo in razumejo mojo sugestijo. (Zamahne z roko, kot da je upognil dolgo rezilo.) Publika sklepa, da imam zagotovo meč, a jaz imam nekaj drugega. Kaj? Všeč mi je, če lahko v glavi gledalca povzročim nekaj zmede, da me potem še pozorneje opazuje.
Zaradi vsega naštetega je sodobna pantomima bistveno bolj izčrpavajoča kot klasična. Seveda pa je pomembna tudi domišljija. In užitek biti na odru, kar gledalec čuti.
Večkrat ste rekli, da vaš izraz ni ne kubanski ne francoski, temveč slovenski. Kaj to pomeni?Ko sem prišel v Ljubljano, sem imel naštudirane zgolj štiri točke in želel sem si nastopati. Vsi so mi govorili, da sem sicer precej izviren, ampak da so njihovi gledalci vendarle vajeni več gibov Marcela Marceauja, česar nisem želel posnemati, čeprav je delal krasno. Kolegica mi je predlagala, naj najprej osvojim občinstvo drugod, ko se malo uveljavim, pa naj ponovno poskusim v prestolnici.
Tudi zato sem naprej razvijal svoje prestave, ki jih je bilo skupaj s predstavami za otroke že okoli 80, veliko sem potoval po tujini. Ob vrnitvi v Ljubljano leta 1964 sta mi do nastopa na televiziji pomagali Alja Tkačev in Lenča Ferenčak, in izkazalo se je, da so presenečeni gledalci klicali na televizijo ter spraševali, ali sem gluhonem, ali sem naše gore list… Zato pravim, da se je moja pantomima razvila tukaj. Tukaj sem opazoval življenje, denimo, kako hitro se premikajo ljudje, kolesa, avtomobili, psi. Dodal sem jim samo oblike, in sicer iz izkušenj, kakršne sem imel kot Kubanec s francosko tehnično podkovanostjo. Iz tega sem razvil tudi svoj način poučevanja.
Dolgo ste delovali kot pedagog, skoraj desetletje na AGRFT, sicer pa v svojem studiu za pantomimo. Kako so vaši učenci vplivali na vašo igro?Poučevati sem začel leta 1965 v baletni šoli in v nadaljnjih letih so se pri meni učili Ksenija Hribar,Lojzka Žerdin, Boris Cavazza, Tone Gogala… Odlične študente sem imel, dali so mi energijo, da sem razumel življenje v Sloveniji. V Franciji sta umetnost in učenje o umetnosti ena sama mistifikacija, zato tam šolanje – na zasebnih šolah – poteka dolgo, kar seveda veliko stane. Jaz pa sem imel v Ljubljani plačano službo, zato sem si prizadeval, da bi imeli učenci čim več od mene. Plačilo je bilo sicer majhno, a varno. Res je, da so me izkoriščali, mi kradli ideje, a sem bil srečen, ko sem videl napredek svojih študentov. Nekaterim se je pantomima zdela nepotrebna, a vsi največji igralci so šli vsaj na kak tečaj. Saj to ne pomeni, da so postali pantomimiki, a naučeno znanje lahko uporabijo pri svojem delu.
Bili ste eden redkih pantomimikov daleč naokrog, ki so lahko od svojega dela tudi živeli. Je to danes še mogoče?Večkrat rečem, da če bi prišel v Ljubljano zdaj, ne bi imel od česa živeti. (Zaigra, da se pogovarja po telefonu.) Ljudje visijo na telefonih in življenja ni. V komunizmu smo imeli vsaj skupnega nasprotnika, zdaj se Slovenec spravlja na Slovenca, z najboljšimi prijatelji se vidimo enkrat na mesec. V časopisih prebiramo o pretepih in umorih, vsi povprek kradejo, kar najprej dvigne oblak prahu, potem pa zadeva zastara ali pa jo pometejo pod preprogo… Včasih si lahko hodil sredi noči domov pijan, pa ti nihče ni nič naredil, zdaj me je strah hoditi sam okoli zvečer trezen. Materializem nas je pokvaril. Kaj naj torej pokažem v pantomimi? Skozi leta so zelo padli tudi honorarji, še bolj priljubljeno pa je postalo, da bi moral pri projektih sodelovati prostovoljno. Ko sem torej dobil priložnost, da grem v pokoj, odločitev ni bila težka.
