Sicer so zahteve po odškodnini legitimna pravica vsakogar, če ta temelji na zakonskih in ustavnem izhodišču. Kot v pismu že navaja Vlado Began, konkretne sodne odločbe za odškodnine ljubljanski nadškofiji nimajo temelja ne v ZDen ne v sami ustavi. 72. člen ZDen, na katerega se sodne odločbe praviloma navezujejo, niti z besedo ne omenja možnega oškodovanja zaradi izgube pri gospodarjenju na nepremičninah po 7. decembru 1991 do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Tako kot pisec pod tem naslovom tudi sam že dalj časa iščem razlago o našem pravnem sistemu, da sodišča brez konkretnih zakonskih osnov (72. člen ZDen) lahko določajo večdesetmilijonske odškodnine na račun davkoplačevalcev, kar je v bistvu višek uzurpacije ene od vej slovenske oblasti.
Ali je lahko sodna praksa temelj za odločanje o konkretnih denacionalizacijskih odškodninah o izgubljenem dobičku nadškofije? Vsekakor ne, če upoštevamo 153. člen ustave in 3. člen zakona o sodiščih, kjer morajo vsi posamični akti državnih organov (sodišč) temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, sodnik pa je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Kaj je sodna praksa v primeru odškodnin za izgubo pri gospodarjenju z gozdovi, vrnjenimi v denacionalizaciji? Če sodna praksa pomeni zakonski predpis za odločanje sodišča, je to v bistvu popravek ali sprememba ZDen, ki jo je sprejelo vrhovno ali ustavno sodišče in ne državni zbor kot zakonodajalec. Vprašajmo se, kdo v naši državi vse lahko sprejema in spreminja zakone in zakonske predpise.
Denacionalizacijske odškodnine, kot je konkretna za ljubljansko nadškofijo, so že več let evidenten finančni problem, ki nima načrtovanega realnega kritja tako v Skladu kmetijskih zemljišč kot državnem proračunu. V prvi vrsti so že in bodo v škodo urejanja kmetijskozemljiške strukture ter usposabljanja kmetijskih gospodarstev v državi za proizvodnjo hrane in večjo samooskrbo. Odškodnine, ki se jih izmišljajo največji denacionalizacijski upravičenci, so postale resen finančni problem in breme davkoplačevalcev. Posamične pripombe in nestrinjanje navadnih državljanov glede »nezakonitega« ravnanja nekaterih pravosodnih organov očitno nimajo ustreznega odziva. Lahko si pa postavimo vprašanje, kdo v državi je tozadevne pravne anomalije najprej dolžan reševati in preprečiti. Predvsem politične stranke brez izjeme v svojih programih zagotavljajo pravno državo in skrb ter zaščito za vse državljane enako. Ker pa v naslovnem primeru očitno gre za neposredno oškodovanje državljanov kot davkoplačevalcev, tudi na nezakonit način, so odgovorni politični in pravni subjekti odpovedali.
Očitno slovenska cerkev z odškodninskimi zahtevki, z vplivom na politiko, poslance in del sodstva uspešno obvladuje celotno sceno, če je treba tudi mimo zakona. Vedno pa v svojo korist, ne glede na materialni položaj preostalih družbenih skupin.
Mag. Janez Tavčar, Kranj