The Beatles še danes veljajo za najpomembnejšo, najvplivnejšo in najuspešnejšo glasbeno skupino vseh časov, ki je svoj pečat pustila v 60. letih minulega stoletja. Postavljali so modne, filozofske in seveda tudi glasbene smernice. Čeprav se je tedaj zdelo, da se življenje na Otoku vrti le okoli njih, še zdaleč ni bilo tako. Delček pozornosti je skupini iz Liverpoola namreč ukradel štirikolesnik, ki še danes, več kot 40 let po koncu proizvodnje, prebuja čustva in buri domišljijo. Jaguar E-type.
Najlepši avto na svetu, mu je laskal legendarni Enzo Ferrari, in ni bil daleč od resnice. Redefiniral je človeška pričakovanja o tem, kaj si lahko obetamo od relativno dosegljivega športnega avtomobila, ki ga ni bilo sram zapeljati na dirkalno stezo, tudi zato, ker je bila njegova maksimalna hitrost spoštljivih 240 kilometrov na uro. To so bili namreč časi, ko na britanskih cestah še niso poznali omejitve najvišje hitrosti (to so predpisali novembra 1965, prvotno za testne štiri mesece, a še vedno velja), zato je bilo križarjenje s 160 kilometri na uro nekaj vsakdanjega. Kljub temu pa sta tedaj v Veliki Britaniji najbolje prodajana BMC 1100 in ford cortina zmogla hitrost vsega 110 kilometrov na uro.
Na predstavitev potoval vso noč
Malcolm Sayer in William Lyons sta možakarja, ki si lastita največ zaslug, da je ob predstavitvi na salonu v Ženevi leta 1961 E-type navdušil avtomobilski svet. Razvijati so ga začeli pet let prej, prvi prototip pa je bil na voljo maja 1957, vendar je bil manjši od kasnejše serijske izvedbe. Tudi zaradi potreb na ameriškem trgu, kjer so avti še danes praviloma številko večji. Med prvimi za volanskim obročem je bil avtomobilski novinar Christopher Jennings, ki je bil navdušen nad vodljivostjo in zmogljivostmi, pa čeprav je bil pod pokrovom prototipa skrit 2,4-litrski motor s skromnimi 120 konji moči. A je bil tudi razočaran nad – sedeži. »Sedeži so občutno manj udobni od podobnih v porscheju 356, s premalo bočne opore in podpore za kolena. Ne predstavljam si, da bi se v takšnem sedežu odpravil na daljšo pot,« je dejal. Sledila sta še dva prototipa. Zanimiva je zgodba tik pred uradno predstavitvijo. Testni voznik Norman Dewis je namreč iz Coventryja potoval celo noč, da je bil 15. marca 1961 zjutraj v Ženevi. Imel je še čas, da se je odpeljal do lokalnega trgovca z jaguarji, kjer so avto oprali in spolirali, nato pa je sledila uradna predstavitev, na kateri je bilo prisotnih več kot 200 novinarjev. Ko so povedali ceno za roadster in kupe, ki je bila dobrih dva tisoč funtov, je postal senzacija. Podobno zmogljivi (E-type je imel 265 konjev) ferrariji, aston martini in chevroleti so bili občutno dražji. Postal je prodajni hit, proizvodnja pa je bila sprva omejena na 150 vozil na teden.
Izdelali so jih 72.233
Kmalu je sledilo veliko naročilo z onstran luže, za tamkajšnje potrebe pa so avto opremili z osemvaljnim motorjem, katerega moč je ostala nespremenjena, le navor je bil večji. So pa zato morali zadostiti tedaj nekoliko strožjim okoljskim standardom. Tudi naslednje generacije so bile cenejše od tekmecev, leta 1972 pa je v zgodbo lepotca posegla še usoda. Stavka sestavljalcev motorjev, ki je trajala rekordnih deset tednov, je ohromila britansko avtomobilsko industrijo, Jaguar pa stala približno 21 milijonov funtov, za nameček so morali preložiti začetek proizvodnje modela XJ12. Kot da to ni bilo dovolj, je tedanja konservativna vlada s prvim januarjem 1974 uvedla tridnevni delovnik, saj so želeli varčevati z elektriko (bila je na voljo tri zaporedne dni v tednu), katere dobava je bila omejena zaradi naftne krize in rudarjev, ki so grozili s stavko. Tudi zaradi tega je v zadnjem proizvodnem letu tekoči trak zapustilo le 2759 modelov E-type, zadnji 14. septembra 1974. Ker pa so bile količine še neprodanih precejšnje, so uradni konec napovedali za februar 1975. Skupno so jih izdelali 72.233.
Lep, zmogljiv, cenovno ugoden. Dve od treh postavk veljata še danes, le tisti, ki ga želijo zapeljati v svojo garažo, morajo globoko seči v žep. Na trgu jih je ogromno s ceno okoli pol milijona dolarjev, najbolj redki pa dosegajo celo milijonske zneske. Posebno izvedenko »lightweight competition« iz leta 1963, izdelali so jih le 12, karoserija pa je iz aluminija, so letos na dražbi prodali za 7,37 milijona zelencev. Pri Jaguarju sicer model E-type cenijo še danes, zato so se odločili, da kabrioleta letnik 1968 nadgradijo v skladu s trenutnimi okoljskimi trendi – dobil je električni motor. Njegova moč je 299 konjev, kar zadošča za pospešek do stotice v vsega 5,5 sekunde, doseg je 270 kilometrov, čas, potreben za polnjenje baterije, pa je okoli sedmih ur. »Naredili smo poskusni prototip, zanima pa nas, kako se bodo na klasičen avtomobil, ki ga poganja motor brez izpustov, odzvali potencialni kupci,« je dejal Tim Hannig, vodja Jaguarjevega oddelka za predelave klasičnih vozil.
Zgodb lastnikov E-typa se je skozi leta nabralo ogromno. »Spomnim se očetovega, letnik 1965, zanj je bil to prvi avto, ki ga je kupil. Videl ga je na cesti, se vanj zaljubil in začel namensko varčevati. Karoserija je bila obarvana rdeče, notranjost pa v črnem usnju. Ko sem videl očeta, kako uživa med vožnjo, se mi je to zdelo nekaj najboljšega na tem svetu. Vedno je imel spuščeno streho, rekoč, ne kupiš kabrioleta, da bi ga vozil s streho nad glavo. Ko sem naredil vozniški izpit, sem ga začel voziti tudi sam. Bil sem ponosen, moji sošolci so namreč vozili stare avte, vredne največ 600 dolarjev. Pri vsem skupaj pa je najboljše, da ga oče še vedno ni prodal. Pogosto se z njim zapelje na kakšna srečanja jaguarjev, kjer obujajo spomine. Še danes pa ne vem, ali bolj uživa v pripovedovanju zgodb ali sami vožnji,« je dejal Anthony DiNatale, čigar oče je ponosni lastnik E-typa.
Koliko jih je danes še v voznem stanju, ni znano, lastniki pa so lahko nanj upravičeno ponosni, saj imajo v lasti avto, za katerega je avtor članka v reviji Business Insider letos med drugim zapisal: »Najlepši avto, kar so ga kdaj izdelale človeške roke!«
