Kadar beseda nanese na varno vožnjo, se praktično vselej osredotočimo na sam proces, se pravi vožnjo kot tako, in predvsem na nasvete, navodila in pravila, ki se jih moramo med njo držati – pri čemer večinoma merimo na upoštevanje cestnoprometnih predpisov. A izpolnjevanje pogojev za varno udejstvovanje voznikov v prometu se v resnici začne že prej, pri pravilnem položaju voznika za volanom. Ta je namreč z vidika varnosti zelo pomemben, a večkrat neupravičeno povsem spregledan. Da marsikdo za volanom ne sedi pravilno, potrdi že krajši pogled na voznike v mimovozečih avtomobilih…

»Dejstvo je, da je vsaka kritična situacija na cesti težje obvladljiva, če za volanom ne sedimo pravilno,« je zatrdil tudi inštruktor varne vožnje pri AMZS Tomaž Farčnik. Razložil je, da se vozniški sedež pravilno nastavi tako, da ga pomaknemo naprej toliko, da so noge, ko stisnemo sklopko in zavoro, še vedno pokrčene. Naslon sedeža ob tem nastavimo tako, da sedimo pokonci, vzglavnik pa tako, da je njegov vrh poravnan z vrhom glave. Pomembno je tudi, da nad glavo (med glavo in stropom vozila) ostane še za pest prostora.

Previdno pri pripenjanju pasu

Seveda pa je primerna nastavitev sedeža le prvi korak na poti do pravilnega položaja za volanom. Naslednji je povezan prav s slednjim – natančneje, z držo rok na volanu. »Volan med vožnjo držimo z obema rokama v položaju 'petnajst do treh' na prečkah. V tem položaju smo lahko najnatančnejši in najmanj sunkoviti, vsi drugi so nepravilni in posledično se lahko odzivamo nenatančno in sunkovito. Pravilna drža rok na volanu je pomembna tudi zaradi zračne blazine, ki potrebuje prostor za proženje. Telo naj bo od volana oddaljeno približno 30 centimetrov oziroma za dolžino lista formata A4,« je povedal Farčnik in posebej omenil še – varnostni pas. Za katerega prav tako ni dovolj le, da si ga pripnemo, temveč tudi, kako. »Pas ne sme biti zavit, torej ga poravnamo in se pripnemo tako, da spodnji del poteka pod trebuhom, zgornji pa čez sredino ramen. Ko ga pripnemo, njegov zgornji del povlečemo in s tem poskrbimo, da je čim tesneje ob telesu. Samo tako nas bo obdržal v sedežu in bo zračna blazina opravila nalogo,« je našteval Farčnik. Opozoril je še na težavo, ki je aktualna prav v teh, hladnejših mesecih, ko nosimo debela oblačila – varnostnega pasu ne smemo pripeti čez bundo ali plašč, saj je v primeru trka med nami in pasom dodaten prostor, zaradi katerega nas pas ne more optimalno zavarovati.

Prav tako si je pred vožnjo treba nastaviti vsa ogledala, če kaj od omenjenega ni izpolnjeno, pa lahko nastane več težav. Farčnik je poudaril, da se lahko pri obvladovanju vozila v kritični situaciji denimo prepozno odzovemo in se posledično težje rešimo ali pa se sploh ne moremo. Če imamo roke in noge iztegnjene, se ob trku hitro zlomi kakšna kost, saj telo ne amortizira sile ob trku, ležeče nastavljen naslon pa je ob trku zelo nevaren za hrbtenico. Že pri sami vožnji se tresljaji prenašajo na telo in nekdo, ki prevozi veliko število kilometrov, ima lahko zaradi nepravilno nastavljenega sedeža težave s hrbtenico. Če pa se zaletimo, ležeče nastavljen naslon povzroči poškodbe hrbtenice, ker sedež telesa ne zadrži, hkrati pa se lahko telo pod pasom premakne. Prenizko nameščen vzglavnik ob trku lahko povzroči poškodbe na vratnem delu – telo ob trku namreč potisne naprej in navzgor, ob »vračanju« v sedež pa glavo vzglavnik ustavi, a le v primeru, če ni nameščen prenizko.

Pomemben zaradi hrbtenice

Čeprav je dejstvo, da je pravilen položaj za volanom najpomembnejši z vidika varnosti, je ta obenem najprijaznejši tudi za našo hrbtenico in druge dele telesa, za katere je sodoben način življenja z veliko sedenja močno obremenilen. »Dejstvo je, da je sedenje za človeško telo, predvsem pa za hrbtenico, manj primerno, saj se ob 'slabem sedenju' obremenitev na sklepe in medvretenčne ploščice močno poveča,« je povedala diplomirana fizioterapevtka Blanka Koščak Tivadar iz Fizioterapije Mediko. Dodala je, da moramo v avtomobilu sedeti tako, da bo teža, kolikor je mogoče, enakomerno porazdeljena, torej na obeh sednicah in z zadnjico do konca sedala: »Sedež ne sme biti prenizko, saj le tako lahko zagotavljamo najprimernejši kot v kolenih, ki je 120 stopinj, in kolkih, ki mora biti več kot sto stopinj, ter omogočamo kolenom, da ostajajo v širini kolkov. Dovolj visok sedež omogoča tudi boljši položaj vratne hrbtenice, zmanjšuje napetost v ramenskem obroču in omogoča ustrezen položaj rok na volanu.«

In če pri vsem opisanem naredimo še korak nazaj, ni napak omeniti, da je z vidika preprečitve bolečin v hrbtenici pomembno tudi, kako se v avto sploh usedemo. Po besedah Koščak-Tivadarjeve je najbolje, da pred vstopom v avto potisnemo sedež nazaj, se usedemo in šele nato postavimo noge v avto. »Pri izstopu je postopek obrnjen, torej potisnemo sedež nazaj, postavimo noge iz avtomobila, se nagnemo naprej in vstanemo. Najpomembneje pa je, da imamo v obeh primerih napete trebušne in hrbtne mišice ter mišice medeničnega dna, saj tako aktiviramo mišični steznik, ki ob sočasni napetosti trebušne prepone varuje našo hrbtenico.« Opisanega se je seveda pametno držati pri vseh avtomobilih, vsekakor pa so za tiste, ki imajo težave s hrbtenico, na splošno gledano prijaznejši višji; kot je povedala naša sogovornica, najbolj enoprostorci. »Terenska vozila imajo zaradi večje nosilnosti pogosto tudi čvrstejše vzmetenje, ki se deloma prenaša tudi na telo voznikov, zaradi česar so nekoliko manj priporočljiva kot enoprostorci,« je pojasnila Blanka Koščak Tivadar. Za konec pa je svetovala tudi redno ustavljanje na daljših vožnjah: »Tako namreč prekinemo dolgotrajno sedenje in vztrajanje v istem položaju. Ustavljanje ni pomembno samo z vidika hrbtenice, temveč tudi z vidika zbranosti pri vožnji in varnosti za nas in druge udeležence prometa.«