O pravilih rokometne igre ne vem prav veliko. Ta šport pač občasno spremljam na evropskih ali svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah, pa še to le takrat, kadar na njih sodeluje tudi slovenska reprezentanca. Vendar pa toliko že razumem, da me romunski in litovski sodniki na dveh škandaloznih tekmah prejšnji konec tedna v Zagrebu tudi brez pomoči pretirano navijaških komentarjev slovenskih televizijskih reporterjev ne bi prepeljali žejnega prek vode. Obrazna mimika obeh Litovcev med patetičnim buljenjem v računalniški zaslon je bila več kot zgovorna; le krajši čas sta si v resnici ogledovala posnetek spornih zadnjih sekund tekme, vse drugo pa je bila igra, slab teater, panično konstruiranje nečesa, kar bi lahko bilo videti kot pravilo, s tem pa novega scenarija konca tekme, četudi v arbitrarnem podaljšku. Veliko stvari je bilo treba pretuhtati v tistih minutah in jih zraven še prikriti (situacijo dobro poznamo iz gangsterskih in sorodnih filmov), toda človekove oči so neizprosen in krut izdajalec.
Zaradi tistega izumljanja časovnega stroja in vračanja nazaj v prihodnost je bila tudi meni nekaj časa simpatična zamisel, da bi slovenska reprezentanca protestno z...