Predvsem pa je soliter neuskladljiv z vsem, kar je zapisano v povesti sami: nikjer ni namiga, komu bi ga prodajal, koga je oboroževal. Deset let starejši Prešernovi verzi (naj v naše sovražnike trešči grom, Zdravljica) in nekoliko mlajši Jenkovi (»za blagor očetnjave naj puška govori«, Naprej zastava Slave) so pesniška pretiravanja, saj so bili Slovenci povečini avstroslavisti. Dalje, Krpan za nagrado dobi cesarjevo poštempljano dovolilnico za legalno kupčevanje s soljo, kar po solitrski teoriji pomeni dovoljenje za oboroževanje Slovencev proti Avstriji; cesar je res bil copata, ni pa bil butast (Krpan pa tudi ne, da bi cesarja še drugič nalagal). Dalje, Krpan se cesarjevemu povelju, naj se pride na Dunaj lasat z Brdavsom, odzove rad in s ponosom: torej se prostovoljno javlja v tisto vojsko, proti kateri je zbiral orožje, v boj s tistimi Slovenci, ki jih oborožuje? (Potem bi imeli še četrtega K, Kljukca.) Ker se je solitrska hipoteza rodila v času slovenskega osamosvajanja, bi se Krpanova zgodba v sodobni priredbi glasila: proti jugoslovanski vojski zbira orožje, potem pa se vanjo javi.

A ne le da ni dobavljal orožja – Krpan tudi sicer ni bil upornik (navsezadnje povest izhaja iz ljudske pesmi o lojalnem plemiču Lambergarju), ampak lojalen vazal: Krpan ne stori nobenega upornega dejanja (koliko je tihotapljenje soli upor, pove beseda sama – da se to dela potiho, skrivaj), cesar mu zaradi njegove lojalnosti v vsem stoji ob strani, tudi glede lipe, ki jo je Krpan posekal bolj iz malomarnosti kot kaj drugega, se bo moral zagovarjati cesar, in ne Krpan. Predvsem pa se Martin cesarjevemu ukazu odzove z veseljem in se ob odhodu z Dunaja ponudi, naj ga tudi v prihodnje, če bo potreba, vpokličejo v vojsko. O tem sta prepričljivo pisala Sergio Bonazza in Bojan Baskar. Krpan je bil avstrijski domoljub (seveda tudi slovenski oziroma kranjski, saj rine domov za peč), državi vedno na voljo. Zato pa se tudi zadovolji s plačilom, ki ni sorazmerno njegovemu dejanju, ampak njegovim potrebam.

Interpretacijo svojega Krpana je tako rekoč podal Levstik sam v svojem političnem časopisu Naprej leta 1863: »Slovenci smo v resnici zvesti Avstrijanje. Kakor smo nekdaj trdno stali pod senco avstrijskega orla, tako mislimo in želimo tudi za naprej. Naša pravična želja je le mirno, toda zagotovljeno izobraževanje svoje narodnosti, za katero se moremo in moramo potezati, ker nam je svetli cesar dal sam pravico.« (Citirano po Bonazzi.) Če je že potrebna kakšna metaforična razlaga tovorjenja angleške soli in cesarjevega soglasja, je to gojenje narodne zavesti, ki jo dopušča sam cesar.

ALEKSANDER BJELČEVIČ