Eden naših najaktivnejših ekonomistov Jože P. Damijan je pred dnevi (29. 12. 2017) na svojem blogu (Damijan blog) objavil aktualno analizo o tem, kako upravljamo DP. V njej najprej ugotavlja, da ima Slovenija, citiram, »daleč najboljši sistem korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Evropi…, saj ta presega vse standarde , ki nam jih je v letu 2009 v svojih priporočilih predpisal OECD«. A žal, ugotavlja Damijan, je ta sistem odličen samo na papirju. V praksi namreč deluje tako, da o osebah, ki obvladujejo ključne vzvode upravljanja DP (predvsem nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga ter uprava slabe banke – DUTB), odloča vsakokratna vlada, njeni člani pa pri tem splošne interese praviloma podrejajo posebnim interesom, katerih nosilci so največkrat razne klientelistične naveze. Kot enega zadnjih primerov, kako problematično deluje ta sistem v praksi, Damijan navaja nedavni teater v zvezi z zamenjavo vodstva Luke Koper.
To, da je naše upravljanje DP vse prej kot dobro, nekateri ekonomisti že dlje časa izpostavljajo kot enega osrednjih problemov države. Oglejmo si konkretneje, kje in kako smo si po letu 2004 z njim naredili še posebno veliko škode. Vsebinsko lahko te primere razvrstimo v več skupin, recimo v te, navedene v nadaljevanju.
Vprašljiva privatizacija v obliki menedžerskih prevzemov podjetij, ki smo jo po letu 2004 izvajali po usmeritvah in ob aktivni podpori takratne vlade. Njeni rezultati so bili propad več večjih podjetij, močno povečana zadolženost državnih bank v tujini ter splošna okrepitev pohlepa kot motiva poslovnih odločitev.
Organiziranost upravljanja DP. Največ ga upravlja Slovenski državni holding in tako je predsednica njegove uprave posredno odgovorna za poslovanje Slovenskih železnic, Nove Ljubljanske banke, Luke Koper in še več deset drugih, za državo pomembnih podjetij. Gre za poslovni sistem, ki ga je objektivno težko dobro upravljati, kar tudi ni bil njegov prvotni namen, saj smo ga pred leti po navodilih tujine ustanovili predvsem s ciljem, da z njim pospešimo razprodajo DP. Ko s sestavo njegovega nadzornega sveta zagotovimo še primerno varovanje »posebnih« interesov, vezanih na DP, so ustvarjeni zadostni pogoji za razvoj številnih kanalov, po katerih se državo siromaši.
Za državo cenovno največkrat neugodna prodaja strateških podjetij kupcem iz tujine. Primeri za to so prodaje Mercatorja, ljubljanskega letališča, Heliosa, Nove kreditne banke Maribor. Draga in tudi sicer izjemno problematična sanacija državnih bank, ki smo jo izvedli leta 2013.
Izrazito neučinkovito izvajanje večjih infrastrukturnih projektov. Lepa primera za to sta še vedno vroča zgodba »TEŠ 6« in teater, ki ga že lep čas spremljamo v povezavi z namero, da bomo Luko Koper železniško bolje povezali s Sežano.
Posledice slabega upravljanja DP so večplastne. Naj izpostavim pomembnejše. Ena od njih se kaže tako, da smo po letu 2008 razvojno stagnirali ali celo nazadovali ter se tako zdaj uvrščamo med države EU, ki so v tem obdobju po ustvarjenem BDP na prebivalca pod povprečjem EU najbolj nazadovale. Naslednja posledica je močna zadolženost države v tujini; njen javni dolg znaša zdaj dobrih 30 milijard evrov (okoli 15.000 evrov na prebivalca), kar je 20 milijard več, kot ga je bilo leta 2008. Kot tretje je primerno omeniti, da je Slovenija zapravila precej svoje suverenosti, kar se ta čas lepo potrjuje v prosjačenju, naj nam EU časovno nekoliko odloži izvedbo njene zapovedi o prodaji NLB, pri čemer je bila ta zapoved močno problematična. In kot zadnje: neučinkovito upravljanje DP se tudi v našem primeru potrjuje kot odlično gojišče klientelizma in korupcije; tako povzročena škoda je še posebno boleča, saj nam bo tudi za naprej močno otežila zadovoljiv gospodarski razvoj. Res je, da je vse našteto pretežno posledica na splošno slabega upravljanje države, nekaj pa je po letu 2008 prispevala tudi splošna finančna kriza, a je delež, ki ga ima pri tem nazadovanju upravljanje DP, prej ko slej prevladujoč.
Opozorila, da pri upravljanju DP potrebujemo spremembe, politika preprosto presliši. Lani spomladi pa smo imeli priložnost spoznati, kako enotno delujejo politične in druge interesne naveze, če se že pojavi kaj takega, kar bi lahko sedanji sistem upravljanja DP ogrozilo. Ta primer tudi lepo kaže, da od politike ne gre pričakovati za večino koristnih sprememb v upravljanju države, če je v spremembe ne bo prisilila civilna družba.
Že nekaj let je pri nas osrednje vozlišče slabega upravljanja DP nadzorni svet (NS) Slovenskega državnega holdinga (SDH). Njegova sestava je, kot rečeno, rezultat kupčkanja vodilnih politikov, ki oblikujejo vsakokratno vladajočo koalicijo. Za boljše upravljanje DP je zato ključno, da politiko omejimo pri določanju sestave NS SDH in da se pomemben del teh njenih pristojnosti po nemškem vzoru prenese na druge nosilce splošnih interesov. Tega za naše razmere očitno drznega projekta se je pred časom lotila civilna družba (konkretno: Zveza sindikatov, Zveza upokojencev, Zveza mladih, Sinteza). Pri njegovi izvedbi ji je uspelo zagotoviti si tudi podporo dveh koalicijskih strank (SD in DeSUS), pri čemer se je predvsem sodelovanje stranke SD pokazalo za korektno in plodno.
Končen rezultat omenjenega projekta je bil, da je stranka SD marca lani v parlamentarno proceduro vložila predlog sprememb zakona o SDH, s katerim naj bi se prednostno uveljavila pravkar omenjena sprememba sestave njegovega NS. In kaj je sledilo? Še isti dan je pristojna predstavnica stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlaganim spremembam odločno nasprotuje. Za tem sta se s skupno izjavo oglasila Združenje nadzornikov Slovenije (ZNS) in Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), s katero sta javnost obvestila, da je korporativno upravljanje DP v Sloveniji tako dobro urejeno (na papirju je res, kot pravi Damijan), da ne potrebuje nobenih sprememb. In potem je dal še Erjavec, predsednik stranke DeSUS, vedeti, da predlaganih sprememb ne podpira. Zadeva je bila s tem zaključena in potrebe po boljšem upravljanju DP se v politiki od takrat več ne omenja.
Glede na to, da je obravnavano upravljanje resen problem, se je vredno vprašati, zakaj osebe, ki so odgovorne za sistemsko ureditev tega področja, tako dosledno nasprotujejo njegovim izboljšavam. Naj začnem pri ZNS. To združenje se po eni strani očitno zadovoljuje s tem, da smo upravljanje DP formalno (na papirju) dobro uredili. To, da ta ureditev v praksi deluje povsem izmaličeno, njegove ključne osebe očitno spregledajo, ali pa jim odlična forma, ki dopušča bogate zlorabe, celo ustreza; slednje utegne veljati vsaj za prvega človeka tega združenja (je predsednik združenja in predsednik njegovega upravnega odbora), ki v javnosti velja za izjemno vplivnega človeka, ko gre za vprašanja s področja DP.
Zakaj je GZS štela za potrebno, da aktivno sodeluje pri blokadi omenjenih sprememb zakona o SDH, je težje razumeti. To še toliko bolj, ker je zbornica nekaj časa pri projektu aktivno sodelovala, nenadoma pa je prišlo do preobrata in se je vplivno pridružila njegovim nasprotnikom.
Posebej velja omeniti še stranko DeSUS oziroma njenega predsednika. Osebno sem prepričan, da bi ta bistveno več storil v dobro upokojencev, če bi obravnavano spremembo zakona o SDH podprl, kot pa upokojencem pomaga s svojimi predlogi za večanje pokojnin, ki so prepoznavno predvsem namenjeni pridobivanju volilnih glasov. Žal je v obravnavanem primeru povsem odpovedal in srečo ima, da ga upokojenci ne spregledajo in da so njegovo stranko na volitvah še vedno pripravljeni podpreti v dostojnem številu.
Največ zaslug za to, da še naprej tako dosledno vzdržujemo slabo upravljanje DP, pa ima predsednik vlade. Verjamem, da to njegovo ravnanje ni odraz osebnih interesov, pač pa je prej posledica nezadostnih vodstvenih izkušenj, predvsem izkušenj iz gospodarstva. Zato nedvomno težje vrednoti škodljivost sedanjega ravnanja z DP in se prej ko slej opira predvsem na mnenja svojih ožjih svetovalcev, ki pa mu očitno slabo svetujejo. Vendar vse to ne zmanjšuje njegove odgovornosti za škodo, ki jo bo država v času njegovega mandata utrpela zaradi razlogov, ki jih tu obravnavamo; res pa je, da je ta škoda nedvomno manjša, kot so jo po letu 2004 povzročili njegovi predhodniki.
Upravljanje DP ostaja tako pri nas še naprej akuten problem. Politika se njegovega reševanja očitno ne bo lotila, če se je v to ne bo prisililo. Potrebnega pritiska nanjo pa objektivno ne more nihče izvesti učinkoviteje od močne in dobro organizirane civilne družbe. Ta je lani z omenjenimi spremembami zakona o SDH nekaj takega že poskušala, a žal ni bila uspešna. Če prvič ni šlo, to ne sme biti razlog, da se ne poskuša znova. Za uspeh pa je seveda potrebno, da javnost prepozna, v čem je problem, in k temu naj bi skromno pripomogel tudi ta zapis.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana